»Toplice so bile včasih črne, prašne, rudarske. Zvok sirene mi še vedno prikliče v spomin hudo rudniško nesrečo,« pravi Binca Bajda. Nekdaj je enkrat mesečno z mamo hodila »fasat« k Bajcarju. Takrat je bil čas za bonbone. »Pri Mrnuhu je bil pek, ki je za dinar spekel štruco kruha,« se zasmeji, »najprej si mu prinesel denar, potem si se vrnil po kruh. Pekel je takšne dolge štruce. Kjer stoji RCR, je bila včasih elektro centrala, zato mi še vedno rečemo, da je tam pri centrali.« Prvobitna podoba tistega časa se je ohranila samo v tretji in deloma drugi vrsti Okrogarjeve kolonije, ostalo je nekaj starih hiš na šohtu, ostalo je obnovljeno.
Njen oče je bil poštar, na pošti se je pozneje zaposlila tudi sama. Zdaj je že deset let upokojena, a še zelo aktivna. Je predsednica krajevnega odbora Rdečega križa Rudnik Toplice, v katerem dela pet prostovoljk. Za srečanje starostnikov »v dolini« priskrbi krajanom gasilski prevoz. Pri tem ji pomaga mož, ki sodeluje tudi pri razdeljevanju paketov in hrane. Sicer pa Binca v sodelovanju s KS in prostovoljkami enkrat letno obišče krajane nad 75 let, ki jih imajo okrog 40, in osem krajank, ki so že dopolnile 90 let.
Z Marijo Dolinar vodi skupino Blažka pri medgeneracijskem društvu Srečno Zagorje, ki jo je prva vodila prav tako Topličanka Fanika Burkeljc. Sicer rada vrtnari, tudi zelišča so ji pri srcu, v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje obiskuje umetnostno zgodovino, je članica bralnega krožka in še kaj bi se našlo. Za vse to si najde čas, čeprav z možem rada hodita tudi v hribe, na izlete, na voljo pa sta tudi vnukom, kadar je šola in jim je treba skuhati ali jih peljati na dejavnosti.
Kot pravi, rada živi v Toplicah. Od doma ima krasen razgled na dolino. »Če bi že šla živet kam drugam, pa bi šla v Sorico ali na Vače,« se nasmeji in doda, da tam vedno sije sonce, ko ju obišče.
Tatjana Polanc Kolander
