petek, 17 januarja, 2025

Iz te kategorije

Točno opoldne: Odpovedi

V preteklih dneh me je pretreslo dogajanje v Steklarni Hrastnik. Ne zaradi steklarne, ne zaradi tistih, ki so bili vpleteni v igre in igrice. Zaradi tistih, ki so bili kolateralna škoda dogajanja.

Ob ponedeljkih bomo odslej objavljali komentarje dogajanja v Zasavju in tistega, ki je tako ali drugače povezano z Zasavjem. Morda ne vsak ponedeljek, takrat, ko bo komentar napisan, pa bo objavljen točno opoldne. Zato rubrika: Točno opoldne – ponedeljkov razmislek.

Naj bo takoj jasno. Vsekakor v nobenem podjetju ne štima vse. Še več. Marsikaj je narobe. Včasih večje stvari, drugič malenkosti. Noben direktor ni vzoren. Nobeno vodenje ni brez napak. Verjetno je zelo malo takšnih zaposlenih, ki so zadovoljni s svojo plačo. Tudi v hrastniški steklarni je tako.

Ob prvi novici, da se v steklarni nekaj kuha, sem bil previden. Takoj pomisliš, da mora biti nekaj hudo narobe, da so se zbrali delavci pred tovarno. Res so se. In podjetju so dajali svoje odpovedi. Prekiniti so želeli delovno razmerje. Ker je marsikaj narobe, so nekateri govorili v kamere. In ker zahtevajo menjavo vodstva.

Kaj mora biti tako narobe, da delavec da odpoved. Na hitro, pravzaprav brez velikega premisleka. Da postavi svojo eksistenco pod vprašaj. Je res sam napisal svojo odpoved?

V Zasavju smo vajeni protestov. Takšnih in drugačnih. Tudi štrajkov. Takšnih in drugačnih. Danes ne živimo več v socializmu, kjer so bili štrajki redki. Ponavadi se štrajka proti lastnikom. Kolikor sem razbral, se je tokrat okrog 50 zaposlenih postavilo proti vodstvu tovarne. Upravičeno, če mislijo, da (zanje) ni prihodnosti v takšni fabriki.

Vsak štrajk ima ponavadi vodstvo. Stavkovni odbor, liderja, vodjo štrajka, ki je ponavadi eden izmed delavcev, ki ima jajca in se zna pogajati z vodstvom podjetja in komunicirati z javnostjo. Takšni štrajki so ponavadi uspešni.

Tokrat sem to pogrešal. Kdo je torej pobudnik, kdo vodi vse skupaj? Vprašanja, ki so ostajala v zraku. Nekaj odgovorov sem dobil. Slika je postala bolj jasna. In presenetljiva.

Pravzaprav so bili hrastniški dogodki odraz današnjega časa. Brezkompromisnosti. Nesocialnosti. Populizma. Družbene naivnosti. Odpovedi je oddala desetina zaposlenih v steklarni. Veliko? Malo? Kaj pa vem. Vsekakor precej. Večina jih je po premisleku vzela nazaj. Nekaterim pa se je vodstvo podjetja zahvalilo. Skoraj sem prepričan, da bi kapitalisti v času, ko bi bilo delavcev dovolj, ne ponudili časa za premislek. Enostavno bi najeli druge delavce. Po tej plati so imeli torej tokrat uporniki srečo.

Vsekakor se bo moral vsakdo, ki bi si drznil tako igrati z eksistenco ljudi in njihovih družin v prihodnosti, vprašati, če je vredno. Je vredno izpostavljati ljudi, ki prodajajo svoje delo in znanje, za svojo kariero? Je vredno izkoristiti naivnost in pripeljati ljudi na rob? Grožnja z odpovedjo je nekaj čisto drugega kot podpisana in oddana odpoved.

V hrastniški steklarni se je zgodil paradoks. Gledali smo boj ljudi z vodstvom podjetja, ki ni bil njihov boj. Svoje glave so na tnalo položili za nekoga drugega. In, na srečo, večinoma ostali živi.

Ostaja pa grenak priokus, da so se politične metode preselile tudi v fabrike. Štrajki so bili vedno sestavni del življenja Zasavja, upam, da bodo še naprej. Ampak, ponavadi so se delavci borili za svoje pravice. Za boljše življenje. Za dostojne plače. Tokrat pa, se zdi, ni bilo tako …

Marko Planinc

Foto: arhiv Savus


 

Isti avtor