Današnji point: Zasavske ženske imajo jajca. Ne med nogami, kot njihovi moški sopotniki, ampak tam, kjer je treba.

Prvi spomini na dan žena so spomini, kako smo po hosti pod Kovkom iskali norice in jih nosili mami za dan žena. Pa, kako sva z bratom nastrgala denar in ji poklonila za njen praznik bomboniero. Ravno tisto, ki sva jo imela tako hudičevo rada. In, ne boste verjeli, mama ni nikoli razočarala. Vedno sva jo lahko nekako pojedla. Je že poskrbela za to.

Takrat ženske še niso bile kao enakopravne. Takrat še niso imele možnosti. Takrat je bilo vse drugače … slišimo danes.

Takrat je bil socializem, danes, pravijo, je sistem bolj pravičen. Ženske so bile v drugačnem položaju kot danes. Povsem. Ni bilo denarja za obleke. Pa vendar niso hodile nage, prav luštno so se znale urediti. Ni bilo denarja za lišpanje. Pa vendar so se znale naštimat. Ni bilo denarja za šolanje. Pa vendar so se šolale. Ni bilo denarja za zdravljenje. Pa vendar so se zdravile. V Trbovljah v bolnici so bili npr. tako dobri ginekologi, strokovnjaki za zanositev itn., da so hodili k njim iz cele Slovenije. Pa i šire. Rijeka, ostala Jugoslavija. I tako dalje. (p.s., če kdo ne razume, vmes je kakšen srbohrvaški izraz – to je jezik, ki ga naša generacija še obvlada, danes ga pa ni več …).

V Trbovlje na ginekološki stol ne hodijo več iz bližnje in daljne okolice. Še iz bližnje kakšna ženska odide raje drugam. Ampak, pustimo to.

Kapitalizem nam je prinesel osvoboditev. Osvobojeno je telo, da o duhu ne govorimo, se trkajo po prsih.

S tem pa je prinesel tudi osvoboditev žensk. Danes so časi povsem drugačni. Pred 50, 60 leti denarja za obleke res ni bilo. Danes ga je več kot dovolj. Za nekatere. Če ga ni, je pa tu Rdeči križ in Karitas. To so danes moderne znamke oblačil. Lišpanje. Danes? Mala malca. Kar hočete. Vendar, nekatere uporabljajo še zalogo iz socialističnih časov. Pa gre. Ženske so takrat težko prišle do izobrazbe. Danes je to precej lažje. Le ta stari morajo imeti dovolj denarja. Takrat je bilo težko najti zdravje. Danes je precej lažje. Le dobrega in premožnega dedca si morajo najti.

Danes ženskam ni treba več na ulice. Danes se mirno lahko prodajajo v toplih stanovanjih. Napredek je znaten.

Le um je malo vprašljiv. Zadnjič sem na TV Slovenija videl napoved tistega, ki bo komentiral prenos z OI. Pisalo je: komentator Jolanda Bertole. Seveda, v prejšnjih stavkih bi moral napisati tiste, ki bo komentirala. Upam, da Jolandi, naši rojakinji iz Trbovelj, ni bilo vseeno, ker so jo spremenili v dedca in je kakšno krepko izustila tistemu, ki ji je spremenil spol. Je bilo pa skrajno žaljivo in neokusno takšno napovedovanje strokovnjakinje za drsanje v športnem uredništvu TVS. Zamislite si, da bi najbolj znanega doktorja med slovenskimi komentatorji napovedali: komentatorka Andrej Stare. Ne upam si napisati, kaj bi se dogajalo po televizijskih pisarnah.

Point tega je, da so ženske v sodobni družbi še vedno ženske.

Zasavske ženske so posebne. Tako, kot so bile v 19. stoletju pripravljene z lopato kresniti po glavi preddelavca v prvem rudarskem štrajku, v 20. stoletju nagnati strah v kosti slovenskemu predsedniku vlade, da je zbežal pred njimi, v 21. stoletju tako dolgo mučiti slovenske politične veljake, da so zmagale v enem najbolj veličastnih dolgotrajnih štrajkov (pekotke), bodo jekleno voljo prav gotovo pokazale še kdaj. Takrat, ko bo najbolj treba.

Zato, zasavske ženske, velik poklon. Vsem, ki so se stoletja na tem prostoru upale izpostaviti, pa tudi vsem, ki so znale s skrbjo za družino, pospravljanjem stanovanj, kuhanjem in ustvarjanjem hrane iz nič, podporo otrokom, da so se šolali in postali »nekaj« v življenju, poskrbeti, da so ljudje v teh krajih spodobno živeli. Vsaka je dala kamenček v mozaik uspešnega Zasavja.

Naj bodo ženske še naprej ženske. Se mi zdi, da so velikokrat precej bolj uravnotežene, vizionarske, prizemljene in uspešne v tistem, kar delajo, kot tisti, ki (naj) bi imeli jajca. Zasavske ženske jih imajo. Ne med nogami, kot njihovi moški sopotniki, ampak tam, kjer je treba.

Marko Planinc

Foto: arhiv Savus