Kot mama najstnika se velikokrat soočim z zgornjim stavkom. Včasih ga izrečem, včasih pa na to samo pomislim. Ob tem čutim precejšnjo nevihto čustev, takšnih in drugačnih. Najbolj pa nemoč, ker nimam pojma, kaj naj naredim, da bo delovalo.
Ne tako daleč nazaj sem bila na izobraževanju o delovanju in razvoju možganov od otroštva dalje. Predavateljica me je presenetila z izjavo, da možgani pri dvanajstih letih naredijo en ‘veliki reset’ možganskih povezav. Z namenom, da ustvarijo prostor za nove povezave.
V tem obdobju imamo starši občutek, da otrok nič več nič ne zna. Da ne zna razmišljati, da je zmeden, skratka malo čuden. Soočamo se z nemočjo, neznanjem oziroma neizkušenostjo kaj narediti, saj vse, kar je do sedaj delovalo, nekako ne deluje več.
Najhuje je, da se tudi mladostniki počutijo nerazumljeni. Verjetno že sami ne razumejo, kaj se dogaja v njihovih vsakodnevno spreminjajočih se telesih.
…mi njih ne razumemo, oni nas… Obilo slabe volje, kajne?
Sama ugotavljam, če se s z otrokom ne morem ljubeče povezati – to zame pomeni, da čuti, da ga imam rada in da sem mu na voljo za pomoč ali pogovor, me iskreno povedano, spravi s tira. Začne me skrbeti, kam vse to pelje, kje sem zamočila in kaj moram spremeniti. Ti občutki so zame težki, stresni in vplivajo tudi na moje aktivnosti zunaj doma.
Največkrat pomaga, da skrbi z nekom podelim. Z drugimi mamami, da dobim njihov pogled na mojo ali njihovo situacijo; s partnerjem, da dobim občutek, da v tem nisem sama. Z mojo mamo, da mi preda svoje izkušnje z menoj, ko sem bila otrok.
Vse to in še kaj drugega (sprehodi v naravo, telovadba, poslušanje priljubljene glasbe,…) me pomiri in vsaj malce postavi nazaj v center – v ravnovesje, ki mi da moč, da naredim načrt, kako naprej.
Ob tem se opomnim, da se moj otrok, kakor že se, ne obnaša zanalašč.
Zato si postavim prvo pravilo:
»Tudi, če mislim, da bi že ‘moral razumeti’, zdaj vem, da ‘ne razume’. In zaradi tega ne morem znoreti. Sprejmi, da je tak. IN SAMA SPREMENI STARTEGIJO!«
In potem drugo pravilo:
»Ugotovi, kaj mu pri delovanju doma in v šoli pomaga.«
Pomaga mu struktura dneva. Zato je najbolje že zjutraj narediti načrt (orisati), kako naj dan poteka, katere so njegove obveznosti, kaj mora storiti doma, kdaj in koliko časa se bo učil, kdaj naj gre ven in ne nazadnje, kdaj bo prišel do računalnika.
Ta računalnik… Moj sin zelo rad igra igrice. Takrat je sproščen, zabaven, komunikativen; zraven poje, govori angleško, se mimogrede malo pogovori, kaj se je dogajalo zunaj, kaj smo imeli za kosilo itd.
In jaz mu ponavadi to poskušam preprečiti.
Ugotovila sem, da lahko ta čas za računalnikom lepo speljemo, če ga vpeljem v dnevni red – ko izpolni vse obveznosti, lahko dobi igrice. Včasih se zgodi, da ne izpolni vseh obveznosti, no takrat si nagrade ne zasluži. Z očetom skušava imeti vsaj nadzor nad vsebino in količino. Zaenkrat nama še uspeva.
Pa še eno pravilo sem začela vpeljevati v najin odnos s sinom. Sproti moram preveriti razumevanje najinega dogovora. Pogosto namreč te dogovore razume kar malo ‘po svoje’.
Poleg naštetega ugotavljam, da je vloga staršev v mladostništvu še posebej pomembna. V svojih odnosih z mladostnikom, najstnikom moramo biti še posebej prefinjeni in premišljeni.
Najpomembneje pa je, da si vzamemo čas za naše otroke in jim stojimo ob strani. Pokažimo jim ljubezen, naj vedo, da smo – poleg vseh napotkov, prepovedi, pravil – še vedno družina, ki si stojimo ob strani in se imamo radi.
To zadnje – ljubezen, je najmočnejše orodje, ki našega zmedenega najstnika drži na pravi poti.
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
