nedelja, 19 maja, 2024

Iz te kategorije

Tina Šantej: Otroci vidijo. Tudi tisto, kar bi jim radi prikrili!

Kakšen je dober učitelj?

Že večkrat sem povedala, da dobrega učitelja naredijo izkušnje. Znati mora prisluhniti učencu, kdaj tudi stopiti na njegovo stran. Ravno tako kot učenci se morajo tudi učitelji držati dogovorov, da učenec vidi, da ima tudi učitelj obveznosti, da se bo držal tistega, kar je rekel, ne pa, da dela po svoje. Ampak izkušnje, predvsem izkušnje, naredijo dobrega učitelja, pa situacije, ki terjajo pravilno reakcijo. Ko prideš s fakultete, se loviš, teorija je eno, praksa pa nekaj drugega.

Kako ste vi začeli?

Začela sem kot učiteljica v podaljšanem bivanju na podružnični šoli Dol pri Hrastniku. Potem sem postopoma dobivala dodatne predmete. Najprej etiko, pa izbirne predmete, potem zgodovino, dopolnjevala sem celo na nižjem izobrazbenem standardu z družboslovjem. Lahko rečem da sem imela kar širok spekter predmetov, ki sem jih učila. No sedaj pa končno učim zgodovino in etiko.

Kateri del zgodovine sveta ali pa Slovenije je najboljši za poučevanje, kateri je vam najljubši?

Najraje učim v sedmem razredu, zato so tukaj Grki, Rimljani. Prav Rimljani, se mi zdi, učence najbolj pritegnejo, največ znajo tudi sami povedati o tem času zgodovine. Konec koncev je v naši okolici veliko ostankov iz teh časov. Lažje se pogovarjamo o stvareh, ki jih poznajo, vidijo, kakor o nečem, kar ne. Tudi prazgodovina je še zanimiva za učence, sodobna zgodovina pa jih, na žalost, ne pritegne več toliko.

S kom se je danes težje pogovarjati, z učenci ali starši?

S starši, definitivno s starši. Tudi sama sem mama. Starši najraje slišimo o svojem otroku samo dobro. Kadar pa naletimo na kakšno kritiko, znamo biti, priznam, da tudi jaz, tudi sami zelo kritični. In včasih to za učitelja ni enostavno.

Kako rešujete takšne težave?

Postopoma, s pogovori. Večina staršev potem razume, kaj jim želiš povedati. Včasih naletiš tudi na kakšnega, kjer ne prideš do konca. Naša šola to rešuje s pogovori, z vključevanjem šolske svetovalne službe. Na koncu več ali manj vsi starši spoznajo, da so imeli nekaj prav tudi učitelji. Seveda pa mora tudi učitelj stopiti naproti staršem. Mogoče malo popusti učitelj, malo starši, pa najdemo neko srednjo pot.

Kakšni so današnji otroci v primerjavi s tistimi, ki ste jih srečali v razredu v prvih letih poučevanja?

Isti, otroci se ne spreminjajo. Spremeni se dejansko to, kar se od otroka pričakuje, kar družba pričakuje od otroka. Tempo življenja se spreminja. Drugače pa so otroci še vedno razigrani, radi se igrajo, še vedno potrebujejo iste meje, kot so jih včasih. Spremenile so se zahteve, ki jih sodobna družba pričakuje že od majhnih otrok. Otroci pa še vedno iščejo, kdaj bi se lahko med uro smejali, podobno kot mi, ko smo hodili v šolo.

Na kaj prisegate, ko razlagate snov, na knjige, elektronske naprave, telefone, računalnike …Kje lahko učenci dobijo največ koristnih informacij?

Ko dajem seminarske naloge, vedno poudarim, naj ne iščejo le po internetu. Na Wikipediji, kar večina otrok najlažje naredi. Sede za računalnik, vtipka in prvi zadetek – pf … = seminarska naloga. Svetujem jim, naj gredo v knjižnico, pa dopolnijo, naj ne verjamejo vsemu, kar vidijo na spletu. Nekaterih se prime. Vesela sem, če kdo priloži še npr. kakšno fotografijo s potovanja, napiše, kaj je tam videl. Zanimivi so tudi pogovori s starejšimi: kako je zgodovina malega človeka vpeta v večjo zgodovino. Veseli me, če otrok pokaže, da zna povezovati stvari iz več različnih virov, ne samo z interneta.

Zanima otroke tudi zgodovina Zasavja, zasavskih krajev? Tod se je v zadnjih letih precej spremenilo, precej gospodarskih panog se je poslovilo, Zasavje je drugačno kot je bilo …

Na naši šoli zelo poudarjamo lokalno zgodovino, turizem, tudi pri izbirnih predmetih, npr. etični vzgoji. Pri kakšnem krožku smo že tudi raziskovali, sodelujemo z društvi, vključujemo se v delavnice, ki jih ponuja muzej. Ob dnevu šole se lotimo projektov, s katerimi učenci spoznavajo zgodovino Hrastnika, zgodovino šole v Hrastniku, pa Jožeta Meniha – Rajka.

Kaj lahko rečejo starši tistim, ki grejo v prvi razred?

Starši naj prvošolcev ne strašijo. Ja, šola je resna stvar, ampak resnosti se bodo navadili postopoma. Ko je čas za šolo, je čas za šolo, potem je čas za igro. Počasi jih je treba navaditi na red, delovnik. Časa za igro bo še vedno dovolj, ampak le, če si bodo znali pravilno razporediti čas.

Kaj v začetku septembra rečete malo starejšim?

Starejšim tako ali tako vedno polagamo v uho sprotno delo, naj delajo domače naloge, ob težavah poiščejo učitelja. Predvsem pa, da so zgled mlajšim na šoli, da se morajo malo lepše obnašati zdaj, ko so že starejši, da jih bodo mlajši opazovali, da se bodo kaj naučili od njih. Na naši šoli vidim res dobre in v redu učence, z večino se da vse pogovoriti in so resda lahko zgled mlajšim.

Se pravi, padejo nasveti na plodna tla? 

Padejo, ja.

Ukvarjate se tudi z mediji. Kako so mladi povezani z mediji, kako dobivajo informacije, če jih sploh?

Poučujem izbirni predmet vzgoja za medije, radio, televizijo. Vsako leto imam na šoli po dve skupini. Ker živimo v 21. stoletju, so otroci vpeti v medije od jutra do večera. Že takoj, ko vstanejo, gredo na internet, jih zbudi radio, na poti v šolo slišijo radio. Vedno več so na internetu. Ne bom rekla, da je to slabo, ker so informirani o dogajanju z vseh koncev sveta. Lahko pa pride tudi do zasvojenosti ali pa do napačne interpretacije medijske vsebine. Skušamo jim pokazati, da vsemu, kar vidijo in slišijo, le ni treba verjeti, ni treba vsega posnemati.

Kaj vas pri vašem delu najbolj izpolnjuje?

Zelo sem zadovoljna, če učenec pokaže zanimanje za tisto, kar govorim, da je pripravljen tudi kaj dodatno narediti. Ali pa, če kaj vpraša, da ne govorim v prazno, da vidim reakcijo. Na primem, ko govorim, so takoj tri, štiri roke gor, tudi to se že naredi. Največje zadovoljstvo je to, da učenci sledijo uram. Ampak to ni vsak dan, da ne bo kdo mislil. Pridejo takšne ure, pridejo pa tudi takšne, ko si v razredu, pa si misliš, joj, kaj sem pa zdaj naredil narobe.

Kaj vas pa pri vašem delu najbolj moti?

Birokracija. Pa ne vsa, tista nujna, ki mora biti, je čisto v redu. Ampak, da moraš za vsako stvar napisati sto stvari, to pa ubija. V sodobnem času mora biti vse napisano, če ni napisano, potem tega ni bilo. Bolje bi bilo, da bi čas, ko birokratsko pišemo, namenili učencem.

Koliko lahko učitelj naredi predmet zanimiv, boljši?

To je čisto odvisno od predmeta do predmeta, pa od vsebine, pa od učenca. Če nekdo ne mara zgodovine, če ga preteklost ne zanima,če ga ne zanimajo zgodbe, lahko delam čudeže pred tablo, pa ne bo nič. Učitelj lahko pritegne. Na primer kemik z raznimi poizkusi, zanimivimi zgodbami, fizik s poizkusi iz življenja, zgodovinar z zgodbami, kako se povezuje preteklost.

Če vas poslušam, se ni bati za Slovenijo. Imamo dobre mlade ljudi, kajne?

Ja, imamo, ampak nekateri rabijo še malo oblikovanja. Res pa je, da se vse, kar se dogaja v Sloveniji, odraža tudi na mladih. Doma poslušajo starše, vidijo, kakšna je situacija, vidijo brezposelnost, težave. Pa čeprav skušamo starejši otrokom to prikriti. Otroci vidijo. Ko poučujem etiko, otroci večkrat rečejo: saj to je brez veze, saj ne bo nič drugače, zakaj pa bi? Ampak jih skušam vzpodbuditi, da se da razmere spreminjati. Povem jim, da bodo imeli čez štiri leta volilno pravico, da morajo pričeti gledati malo drugače na stvari. Nekaterih se prime, vseh pa ne.

Je na koncu šolskega leta več tistih, ki jim zaključite ocene navzgor ali navzdol?

Že na začetku leta vedno povem, da beležim, kako sodelujejo, pregledam zvezek, delovni zvezek, na koncu dam še kakšno dodatno nalogo, da zaokrožim oceno navzgor. Tisti, ki želijo višjo oceno, po navadi dobijo možnost. Večina se izkaže. Zdi se mi prav, da jim omogočim višjo oceno, ki konec koncev vpliva tudi na vpis v srednjo šolo.

Ste bili presenečeni ob proglasitvi učitelja leta?

Ja, ja, zelo. V prvi vrsti zato, ker si sploh nisem zamišljala, da bi se otroci spomnili. Glasovanje so vzpodbudili moji učenci, ki sem jim bila razrednik od 6. razreda, moja 9. b. Vmes sem jih sicer za 14 mesecev zapustila, ko sem šla v porodniško. Oni so začeli lobirati, zbirati podpise. Bila sem zelo presenečena, ker niti najmanj nisem pričakovala, da me bo zadnji šolski dan, ko sem bila že tako vsa živčna pred proslavo, ali bomo speljali ali ne, čakalo takšno pozitivno presenečenje. Bila sem ganjena. Ko gledam nazaj, si mislim, vraga, kaj so mi zakuhali. Ja, zelo sem vesela, da sem se jih na tak način dotaknila. In to mi daje motivacijo za naprej. Tudi, če se kdaj komu zamerim, mogoče sem pa dvema pa dobro naredila. Nismo pa učitelji nezmotljivi.

Koliko vas še pozdravljajo bivši učenci, ko se srečate v Hrastniku?

Ne morem reči, da ne pozdravljajo, kdaj se še kaj pogovorimo. Nekateri pridejo nazaj, pokazat spričevalo, pokličejo, vprašajo, kdaj sem prosta, pa pridejo in se še kaj pogovorimo. Seveda ne vsi, tisti, ki jih je zgodovina navdušila, pa. S temi sem imela tudi več stika, bodisi zaradi kakšnih tekmovanj ali pa kakšnega dodatnega dela. Pa ne samo k meni, na splošno se radi pridejo pokazat, pa pohvalit.

Vam to godi?

Ja, ja, ker vidiš da je otrok čutil neko pripadnost, da še vedno čuti in da mu ni vseeno.

Marko Planinc

Intervju je bil objavljen v julijski številki Zasavskega tednika.

Isti avtor