S Tajo Metličar se je v zagorski knjižnici pogovarjala Staša Lepej – mama Tajinega nekdanjega fanta, ki ga je Taja tistega usodnega dne peljala v Mengeš. Taja se svoje nesreče in dogodkov takoj po njej ne spominja – celo zgodbo tako pripoveduje po spominih drugih, saj svojih nima. »Če tako pravijo, je že moralo biti tako,« je Metličarjeva odgovarjala na vprašanja, ki ji jih je sogovornica postavljala o njenem »prejšnjem« življenju in dnevih po nesreči.
V tej si je Metličarjeva poškodovala desno stran telesa, utrpela pa je tudi hude poškodbe možganov. Tako se je morala vse naučiti znova – hoditi, čemu služi wc, kaj pomeni »dom«, kaj je to »prijatelj«. Starša sta tako po rehabilitaciji domov dobila »20-letnega dojenčka«, kot svoje takratno stanje opisuje Metličarjeva, ki so mu bile tuje tudi tako samoumevne stvari, kot je čustvovanje. Metličarjeva je imela namreč v možganih okvarjen center za čustva, zato od nesreče le redko potoči kakšno solzo. Tudi sicer pravi, da je bila nesreča za njeno družino veliko hujša izkušnja kot zanjo, saj je sama sploh ne vidi kot nesrečo, temveč kot novo priložnost. Pa ne v tistem »pocukranem« smislu – Metličarjeva svojega prejšnjega življenja ne more objokovati, saj se ga sploh ne spomni. »Tako, kot imate vi samo eno življenje, ga imam tudi jaz,« je povedala zbranim.
Njena izkušnja je v njej prebudila gorečo željo, da prepreči, da bi se prometne nesreče dogajale tudi drugim. »Knjigo sem napisala, da je drugim ne bo treba,« pravi. V Slovenijo si zato želi pripeljati prometne parke, s katerimi se je srečala na Finskem in v katerih se že majhni otroci učijo pravilnega ravnanja v prometu.
Metličarjeva sama pa od nesreče ni sedla za volan, čeprav zaradi nje – povzročiteljica je bila namreč sama – ni dobila niti ene kazenske točke. »Ne zaupam si še,« je zaključila.
Martina Drobne
