Staša Lepej že deset let opravlja delo notarke v Zagorju ob Savi, je prostovoljka Rdečega križa, v domači hiši skupaj z bratoma vsako leto pripravlja hišni koncert. In rada odkriva lepe kotičke Zasavja ljudem od drugod. Navdušeni so.
Je bilo notarsko delo pred desetimi leti, ko ste odprli notariat v Zagorju, precej drugačno od današnjega?
Samo delo ni bilo drugačno. Je pa res, da so bili Zasavčani navajeni, da hodijo urejat stvari v Trbovlje. Tam so odprli notarsko pisarno ob ustanavljanju prvih pisarn v Sloveniji in je delovala od samega začetka. Zato se je bilo kar težko navaditi, da deluje tudi v Zagorju, čeprav je bila velika tabla na hiši. Bilo je kar smešno, ko sem na primer pripravila strankam vse papirje, vpisala spremembe v zemljiško knjigo, vse uredila. Ko je bilo vse urejeno, pa so me še vprašali, kdaj pa moramo še v Trbovlje to potrditi.
S kakšnimi stvarmi ljudje največkrat pridejo k vam?
Največkrat kar z »zemljo«. Samo odvisno je, ali je ta zemlja v Čemšeniku, v Kotredežu ali kjerkoli drugje. Notarji imamo pristojnost za celo Slovenijo.
Kaj vse pa se še da urediti pri notarju?
Največ je zemljiško knjižnih zadev. Npr., ko vidijo, da imajo vpisano 50 let staro služnost ali pa je v zemljiški knjigi vpisana še kakšna stara mama, ki je že mrtva, in podobne stvari. Potem stranke overovljajo kreditne posle z bankami, veliko je ustanavljanja podjetij, sprememb družbenikov, statusnih sprememb v povezavi s podjetji. Notarji se ukvarjamo še s pravnim svetovanjem, zapuščinami, svetovanjem na splošno v nespornih primerih. Ko pridejo stranke in povedo, da so skregane, jih moraš napotiti k odvetniku.
Kaj je bil najbolj nenavaden primer, ki ste ga dobili na mizo?
To bi pa težko rekla. Spomnim se dveh primerov, ki pa jih težko na kratko opišem. Mislila sem, da potem, ko ne bom več v odvetništvu, ne bom več vpeta v osebne zgodbe, tragedije, spore. Ampak sem še vedno. Ljudje prihajajo kaj vprašat, se zjokat, slišiš za razprtije v družini … V majhnih krajih je notarska pisarna res kot spovednica. Včasih se mi zdi, da sem tukaj namesto župnika. Ljudje pridejo mimo, se zjočejo, ti zaupajo. To nas zbliža, zaupanje je veliko. V Ljubljani včasih že referent vse uredi in sploh ne prideš do notarja. Na podeželju je ta stik drugačen. Meni je v takšnem vzdušju prijetno delati. Zdi se mi, da imam občutek za ljudi, da jim skušam pomagati.
Ko zaprete vrata pisarne, ostanejo stvari v pisarni ali jih nosite domov?
Seveda jih še nosim domov, tega pa ni več toliko, kot je bilo včasih, ko sem delala v odvetništvu. Razmišljaš o stvareh, ki jih slišiš, vendar najgrše zgodbe ne požiram več. Ko pride do tega, ljudi napotim k odvetnikom, kjer lahko naprej rešujejo spore.
Vam je kdaj žal, da ste odvetništvo zamenjali z notarstvom?
V bistvu ne. Bolj mi leži notarstvo, rada imam urejene papirje. Zdi se mi, da imam občutek za pravičnost tako, da rada ljudi tudi »pogliham« – pomirim med seboj. Kot odvetnica sem bila premalo borbena in vsi so se mi smilili, težko mi je bilo poslušati in zelo sem trpela, ko sem poslušala umazanije. Takrat nisem znala presekati in so se mi stvari kopičile in kopičile in je bilo res grozno. Sedaj že znam reči, da nečesa nisem dolžna poslušati.
Kje nabirate energijo?
Nabiram jo na pohodih, uživam v hoji, pa v knjigah, družini, sedaj imam že štiri vnukinje. Potovanja so že zaznamovana z begunstvom. To se me je močno dotaknilo, ko sem delala kot prostovoljka Rdečega križa v begunskem centru v Brežicah in sem hodila skoraj vsak vikend tja delat. Ko sem videla tiste ljudi, ki so prebežali z majhnimi otroki, z dojenčki, lačni, bosi, takšni in drugačni, mi je postalo nesmiselno, da ljudem pripovedujem zgodbe o potovanjih. Ko greš prostovoljno na pot, imaš s sabo denar, opremljen si s stvarmi proti vremenu, oblačili. Nekoč se vrneš domov. Begunci se pa ne in begajo po svetu. Postalo mi je nesmiselno, da sploh komu razlagam o mojih potovanjih. Vsak od njih ima močnejšo zgodbo, kot jo imam jaz, če grem en mesec npr. v Indijo. Brežice so me čustveno zelo spremenile.
Pa vseeno, katero potovanje se vam je pa najbolj globoko vtisnilo v spomin?
Logično je, da španska Jakobova pot, ker je bila to prelomnica v mojem življenju. Na pot sem šla leta 2006, takrat sem bila na čustvenem dnu, težave sem imela v družinskem smislu, službeno nisem mogla več nositi bremen. Na pot sem šla dobesedno kot čustven invalid. Ko sem za mesec dni odložila vse stvari, sem se spremenila. Postala sem bolj samozavestna, začela sem pisati, prej to nisem počela. Napisala sem knjigo o poti, začela predavati po knjižnicah, dobila sem širino, samozavest in drug krog prijateljev in tudi drugi krog ljudi, s katerimi se družim. Sedaj pišem tako, da skušam ljudem približati stvari, določena mesta in kraje na drugačen način. Npr., nekje na spletu sem videla sliko vasi na Poljskem, zaljubila sem se vanjo. Po spletu sem iskala podatke o tej poslikani vasi, nikjer ni bilo nič, naše agencije še nikoli niso slišale zanjo. Pa smo štiri ženske sedle v avto in smo se odpeljale na Poljsko. Seveda sem jo fotografirala, objavila članek na MMC-ju in letos imajo vse agencije, ki vodijo turiste okrog Krakova, v programu tudi ogled te vasi. Še več je takih stvari. V Pušji vasi imajo poleti praznik sivke, jeseni pa buč. Ko smo šli gledat sivko, sem napisala članek, tudi o mumijah v kraju. To je bilo avgusta, konec jeseni pa smo šli gledati buče. Po mestu sem videla ljudi, ki so hodili z mojim natisnjenim člankom in iskali mumije. Še turistični vodnik je bral skupini o posebnostih kraja iz mojega članka. Očitno izbrskam stvari, ki ljudi zanimajo, čeprav niso čista atrakcija. Npr., iz Pariza ne bom pisala o Eifflovem stolpu, ampak o nečem čisto obrobnem.
Kaj vas je v Sloveniji v zadnjem času fasciniralo?
Slovenija je povsod lepa, tudi naši kraji so krasni. Morda se ljudje, ki ne poznajo Zasavja, v začetku podajo na pot s predsodki. Potem pa jih peljemo npr. na Medvedovino, pa k Dolinšku konje gledat, pa v muzej, ali pa na Kum in so potem čisto navdušeni. Prav tako v Sloveniji. Pred desetimi leti smo šli prvič iz Goričkega v Piran. Zdaj imamo veliko posnemovalcev. Vlado Kreslin vsako leto pove, da ga kličejo skupine, ki gredo po tej poti z rolkami, kolesom, peš in ga prosijo, če bi jih počakal kje na poti, ali v Piranu. Vsi hodijo iz Goričkega v Piran, nihče ne hodi npr. od Jesenic do Črnomlja. Letos smo jo ponovno prehodili. Pot je krasna, na njej srečuješ ljudi, s katerimi imamo še sedaj stike. Pišemo si, se srečujemo, različni ljudje ti odpirajo vrata svojih domov, to me je fasciniralo. Ni potrebno iti v Španijo ali pa kam drugam, Slovenija je krasna, vendar se ne znamo pohvaliti.
Kaj v Zasavju je za vas najlepše?
Moja hči pravi, da Škofja Riža, da je tam najlepši kraj na svetu :), vendar ima to mnenje podlago bolj v čustvih … :). Meni je povsod lepo hoditi, težko se je odločiti. Na Medvedovini mi je strašno lepo, Kum, pot s Trojan v dolino je krasna, v Hrastniku okrog Turja. Kakšen obisk peljem na Zasavsko goro, Kum, odvisno od kondicije, Klančiše, vinska cerkev je izredno slikovita. In zelo sem ponosna na naš rudnik, govorico, na mat kurjo oz. še kaj hujšega.
Prvo knjigo ste napisali o Jakobovi poti, zdaj ste se lotili slovenske poti …
Izšla je knjiga, ki opisuje pot iz Goričkega v Piran, opremljena je s fotografijami, pesmimi Vlada Kreslina in Ferija Lainščka, ki nas je tudi počakal na poti. Knjiga je pravzaprav album za tiste, ki smo hodili po poti, za tiste, ki so nas srečevali na poti, takšen lušten spomin, ki je zanimiv tudi za druge bralce.
Ste pohodniki močno povezani med seboj?
Najbolj me veseli, da se združujemo ljudje različnih poklicev, različnih socialnih statusov in izobrazbenih nivojev in spolov. Med nami je rudar, višji sodnik, vinogradnik, zdravnica, davčna svetovalka, šefica knjižnice, tu sem jaz kot notarka. Med seboj se razumemo, pogovarjamo, smo drug ob drugem, ko hodimo, pomagamo prehoditi pot. Tudi kasneje se družimo. Tako se npr. odpravimo hodit na Češko, gremo skupaj v hribe, na potovanje, v kino … Ti ljudje se v življenju nikoli ne bi srečali, če nas ne bi našla pot iz Goričkega v Piran.
Knjiga ali glasba?
Knjiga, zagotovo knjiga.
Čeprav pripravljate tudi zanimive glasbene koncerte v svoji hiši, ne?
No, tole pa moram razložiti. V naši družini se dobro razumemo, smo kot ena močna italijanska družina z babi Ivi na čelu, bratoma Samom in Sandijem, pa seveda tudi z mojima dvema otrokoma Nino in Tomažem ter štirimi vnukinjami. No, pred leti smo ugotavljali, da smo družina, ki se ne zna zabavat. Moj nečak mi vedno pravi: »Ti si tako dolgočasna, ne poješ, ne plešeš, ne znaš nobenih iger, ne znaš kartati.« Potem pa smo se vsi bližali Abrahamu in smo se spraševali, kako praznovati. Sama sem pobegnila v tujino, brata pa sta morala narediti praznovanje. Ok, sta rekla, pa naredimo praznovanje kot živimo, se pravi, povezani z glasbo in kulturo. Na 50-letnico smo povabili ansambel Hiša in naredili doma hišni koncert. Naslednje leto sta se rodili vnukinji in je prišel Vlado Kreslin in smo imeli štorklarijado. Tretjič je prišel Zoran Predin, potem skupina MI2, pa še enkrat Kreslin za četrto vnukinjo, letos pa Adi Smolar. K nam pride cel kup ljudi. To ni žurka, kjer se popiva, ampak je koncert, ki se posluša. Potem jih vlečem še na koncerte, npr. decembra morajo vsi na koncert Kreslina (smeh). Ne, se hecam, ampak se nas nabere nekje po 20, da gremo potem v Cankarjev dom na koncert in se mi zdi, da širimo kulturo malce med nami.
Kam vas vodi pot?
Za novembrske praznike grem v Bosno. Štiri prijateljice se bomo odpravile na potovanje po Bosni. Eden izmed motivov mi je knjiga Nihče Mehmedalije Alića. Izredno ga spoštujem, nad knjigo sem bila pretresljivo navdušena. Brala sem monografije, film Rudar pa me je prikoval na sedež, bila sem pretresena. Med drugim bomo obiskale Srebrenico. Sicer pa mi je Bosna ljuba. Po Bosni pa naprej.
Marko Planinc
Intervju je bil objavljen v oktobrski številki Zasavskega tednika.
