»A čas je bil vendar tudi za nekaj malega športa. Zgodila se je namreč Planica. Sicer ne več snežena, a vseeno kraljica. Kljub nekaj malega dolgim nosovom zaradi skrajšane verzije finala, tradicionalno neopisljivi občutki ob spremljanju vseh in vsakega pogumneža, ki se poda na let čez letalnico, naslonjeno na Ponce. In to brez kril. Ali vsaj jadralnih rekvizitov.
Ob njenem izteku pa več desettisočglava množica razgretih navijačev. Bolj glasna od njih bi bila samo še sama, če bi me skušal kdo prepričati, da se zapeljem z vrha zaletišča te 225 metrov velike naprave. Objekt, na katerem je dvonožec prvič v zgodovini letal čez 160, vse za deset več do 200 metrov, pa tudi čez 210, 220 in 230 metrov. Ne, ta stvor mojih podplatov še nekaj časa ne bo čutil.

In tako (ne)aktivne so bile priprave čez vikend. Hudo! Sreča mila pa, da sem zvečer zaspala še preden se je končala nogometna tekma slovenske reprezentance. Menda je šlo za srhljivko domače produkcije. Z vsemi podrobnostmi so me sodelavci seznanili takoj zjutraj. A za lažje razumevanje poraza Katančevih varovancev bi potrebovala najmanj dve dozi energijske (po)moči. Ali pa vsaj terapijo z bioenergijo. 😊« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.

ZT

Prejšnji članekZagorjanom nova kanalizacija
Naslednji članekPizza in baloni za Zasavca leta