Jožica Drobež je kri prvič darovala pri 18 letih. Takrat je obiskovala srednjo šolo v Trbovljah. V to jo je gnala, kot pravi, gola radovednost, »pa tudi profesorji so nas spodbujali, naj gremo, in smo pač šli.« Oče je bil nad njeno željo po dobrodelnosti navdušen, mama pač ne ravno. »Oče je rekel: ‘Morda bo pa kdo od nas kdaj rabil kri,’« se spominja Drobeževa. In res se je to prav kmalu zgodilo – Drobeževa pravi, da se je že naslednji dan po tem, ko se je prvič udeležila krvodajalske akcije, njen oče ponesrečil s traktorjem. »Takrat sem si zadala obvezo,« pove, »da bom darovala kri, dokler bom zdrava. Dokler mi jo bodo jemali.« Od tedaj redno daruje, kri je dala že 59-krat. Na hitro poračuna, da to znaša približno 25 litrov.
Krvodajalstvo imajo v družini – kri darujeta tudi sestra in hčerka, a, se nasmeje Drobeževa, »nista tako pridni kot jaz«.
Njena obveza in posledično redno udeleževanje krvodajalskih akcij pomeni, da kdaj zaradi tega ne gre v službo. Država ji povrne neplačane ure, ko si vzame prost dan, a, kot pravi, bi se v vsakem primeru odločila za darovanje.
Postopek odvzema krvi je vsakokrat enak, pravi Drobeževa: »Pridem na vpis in se predstavim z dokumentom. Vpišejo me in mi dajo anketni list, da ga izpolnim. Potem grem v laboratorij. Tam mi iz prsta vzamejo testno kri, preverijo stopnjo hemoglobina, krvno skupino, in me nato pošljejo izmerit pritisk. Če gospa, ki mi meri pritisk, smatra, da je vse v redu – preveri tudi telesno težo – me pošlje direktno na odvzem. Če sumijo, da je karkoli narobe, me pošljejo k zdravniku in nato na odvzem. Tam te spet vpišejo, predstaviš se z listom, ki ga dobiš, nato pa ti vzamejo kri. Odvzem traja približno štiri minutke.« Čeprav je igla kar velika, se spomni Drobeževa, pravi, da se ji rana vedno lepo zaceli.
Tudi bolečin ob darovanju ne čuti. »Ne, ne, ne, nič ne boli,« zatrdi, »enkrat ali dvakrat sem se morda počutila malo bolj utrujeno, saj živimo na kmetiji, imeli smo spravilo krme in bilo je zelo vroče.«
Dostikrat slišimo, da se s krvjo trguje. Drobeževa v to ne verjame, niti je ne gane. »Nikoli nisem pomislila, da bi bilo krvodajalstvo lahko lobiranje s krvjo, nikoli nisem pomislila, da bi se ta kri lahko prodajala« pravi, »meni to sploh ni pomembno. Jaz imam zadoščenje, če lahko komu darujem kri. Tudi jaz sem jo potrebovala, ko sem bila v dvajsetih. Takrat sem imela spontani splav in sem dobila liter in pol krvi. Če ne bi takrat nekdo daroval te krvi, vprašanje, če bi danes tu sedela. Zato spodbujam vse, ki so zdravi, in ki lahko, da naj se odločijo za krvodajalstvo.«
Martina Drobne
