Naši otroci so, tako kot mi, edinstveni. V vsakem izmed njih je kombinacija genov, ki še nikoli ni in nikoli več ne bo obstajala. Poleg tega imajo izkušnje, interese in njihov edinstveni trenutek v času. Vse to je nekaj zelo, zelo posebnega.

Foto z rawpixel.com

In kako mi učimo svoje otroke ravnati s tem bogastvom, ki sta jim ga podarili biologija in usoda? Spodbujamo jih, naj bodo čim bolj enaki – taki kot vsi drugi. Primerjamo jih, kako gre drugim. Poskušamo jih prepričati, da delajo to, kar delajo drugi. Skrbi nas, če se nam zazdi, da “izstopajo”.

Hm, … pa ni prav to bistvo življenja?

Pred kratkim sva s sodelavko v vrtcu razmišljali o pravljicah, ki se dogajajo v morju. Presenetila me je, da ji vsebina Mavrične ribice (Marcus Pfister) ni bila všeč.

“Zakaj je morala razdeliti svoje luske, da bi se bolje počutila in lažje vklopila v družbo?” se je spraševala. “Mislim, da bi knjiga morala sporočati, da je mavrična ribica pač res lepa z vsemi bleščečimi luskami, ki jih ne premore nobena druga riba. Ampak, zaključek pravljice bi moral biti, da je lepa prav takšna, kakršna je in se zato, da bo sprejeta v družbo, ne rabi nikomur prilagajati,” je pojasnjevala.

Spodbudila me je k razmišljanju o sebi, kako sem sama gledala na vsebino pred leti in se navduševala nad njo. Dobila sem popolnoma nov, drugačen vpogled. Lahko bi napisala novo, posodobljeno verzijo in ji dodala še sporočilo, da so vse ostale ribe prav tako lepe, čeprav nimajo srebrnih lusk.

Zakaj čutimo, da moramo otroke usmerjati k enakosti? Naloga staršev je, da jih ohranjamo edinstvene, da spodbujamo to drugačnost. Da jim pomagamo biti to, kar so – v svoji lastni energiji in resnici.

Prav tako je naša naloga, da jih učimo sprejemati različnost v drugih; da jih naučimo spoprijemati se z (po njihovi oceni) boljšim v drugih – tistim, ki nemalokrat rodi zavist, jezo, nemoč in strah.

Kot že omenjeno, je naša naloga, da varujemo iskrico v njihovih očeh, izboljšujemo barve, ki jih vidijo, ne pa jih ugašamo, ter jim pomagamo nositi ogenj njihove dobrote in edinstvenosti. Pomagati jim moramo biti to, kar so.

Barbara Vodeb

 

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb