Dijaki tretjega letnika zdravstvene nege Srednje šole Zagorje so v okviru projektnega tedna z naslovom Kakšno Zagorje si želimo šli na zanimiv pohod, ki so ga poimenovali Po poti naravne in kulturne dediščine Zagorske doline. Dijake je na začetku poti pozdravil tudi zagorski župan Matjaž Švagan.
Skupaj z Marjanom Klančnikom, odličnim poznavalcem naše zgodovine, so zavrteli kolo življenja za več kot tristo let nazaj. Podali so se v čas lova na čarovnice, pošasti, ki pijejo vodo iz Cerkniškega jezera in seveda v čas, ko je na Medijskem gradu bivala družina Janeza Vajkarda Valvasorja. Valvasor je bil zanimiva in posebna oseba. Bil je človek, ki ga je nemirni duh gnal v odkrivanje naravnih značilnosti dežele Kranjske, v odkrivanje ljudskih običajev, v opisovanje naše preteklosti in ljudi, ki so se zapisali v zgodovino. Na poti so del njegovega življenja in ustvarjanja spoznavali tudi dijaki.
Ker pa je Valvasor v svoji Slavi pisal tudi o čebelicah, medu in njihovem domu, jim je Klančnik pripravil prijetno presenečenje. Pri čebelarskem domu na Izlakah sta dijake pričakala čebelarja, ki sta jim povedala veliko zanimivega iz sicer kratkega življenja čebel.
Mogoče se je tudi Valvasor kdaj pa kdaj podal na pot proti cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Podlipovici. Je mogoče tudi on opazil na poti vulkansko jamo, občudoval hribe, ki obdajajo izlaško dolino ter prisluhnil pridigi tamkajšnjega župnika? Vse to in še več so dijaki podoživeli na poti in v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata, le da je bila prijazna pridiga izlaškega župnika namenjena naši preteklosti in našemu odnosu do nje.
Pravijo, da se zavemo izgube človeka šele potem, ko umre. Pa je to res? Valvasorjevo premoženje se je po smrti razblinilo, posest je dobila nove mačehovske lastnike in Valvasorjev vrelec skupaj s propadlim hotelom že davno ne služi več svojemu namenu.
Ga danes kaj bolj cenimo kot takrat, ko je umrl?
ZR
