Spomini na šolo

»Na prve šolske dneve imam lepe spomine. Od doma do šole na Izlakah je bilo 15 minut, največkrat pa smo ob povratku s sošolci potrebovali tudi uro ali dve. Lepe spomine imam na učiteljico Stano Ferjančič, ki je učila prvi in tretji razred. Takrat na Izlakah še ni bilo osemletke, zato smo osnovno šolo po 4. razredu nadaljevali v Zagorju v osnovni šoli Toplice. V Zagorje smo se vozili z avtobusom, veliko tudi s kolesom ali pa hodili peš. V Zagorju sem obiskoval tudi glasbeno šolo za klavirsko harmoniko. Tako sem v osnovni šoli tudi večkrat nastopal na raznih šolskih prireditvah skupaj s Pavletom Prosencem, s katerim sva pozneje skupaj igrala tudi v kvintetu.
V osnovni šoli v Zagorju smo imeli strogega razrednika, Klanjška, ki pa je učence z dobrim znanjem matematike bolj »obrajtal«. Rad bi povedal tudi o obiskovanju gimnazije v Trbovljah, kjer pa sem bil samo eno leto. Gimnazijo sem zapustil tudi zaradi slabega uspeha. Vendar velikokrat povem, da mi je tisto leto šolanja v gimnaziji Trbovlje pri nadaljnjem izobraževanju in delu v življenju zelo koristilo.«

»Po selitvi iz centra Zagorja smo stanovali v neposredni bližini Osnovne šole Toneta Okrogarja, a sem trmasto vztrajala, da grem v prvi razred v mojo šolo, v OŠ Ivana Skvarče, saj so bili tam tudi vsi prijatelji in prijateljice. Zato sem osem let vsak dan iz Toplic pešačila na drug konec mesta. Še zdaj slišim razigran smeh, ki je odmeval po šolskih hodnikih. Šola mora biti tudi šala!

Sem otrok učiteljice. To je žgečkljiv pečat, ki ga človek nosi vse življenje. Materi sem hvaležna, ker mi je privzgojila pozitiven odnos do šole. Neskončno rada je imela svoje delo, o šoli smo se doma vedno pogovarjali spoštljivo. Nič dobrega ne storijo starši, ki pred otrokom bruhajo jezo in gnev nad učitelji in šolo. Moja mama, ki je sicer vedno učila prvošolce, se je zaradi mene preselila v četrti razred, da ne bi postala še moja učiteljica. To res ne bi bila dobra kombinacija. Nekega dne sem po končanem pouku zajadrala v 4. razred, ki ga je učila. Ko je zazvonil šolski zvonec, je vstopila mama in vsa zaprepadena zagledala, kako se z zvitim zemljevidom Slovenije v rokah podim za učenci. Po tistem sem dobila prepoved vstopa v njen razred. Še nekaj. Ko ob koncu šolskega leta kupujete darila za učitelje in učiteljice, pomislite tudi na njihove otroke. Meni so bile najbolj všeč bonboniere in se vam ob tej priložnosti zahvaljujem zanje.«

»Strah me je bilo. Strah hude učiteljice. Pomislil sem, kako je moji sestri »fajn«, ker gre k stari mami v varstvo. Tudi jaz bi šel. To ni bila mala šola. To je bila velika šola. Pa ni bilo tako. Učiteljica je bila res stroga, pa vendar tudi prijazna. Vse sošolce in sošolke sem poznal iz vrtca, z igrišča. V osnovni šoli sem imel v drugem razredu najbolj prijazno učiteljico na svetu, gospo Marijo Senica. Bila nam je druga mama. Vedno je znala lepo povedati, kaj je narobe, kaj moramo popraviti. Vsi smo jo imeli radi.

Pozneje sem študiral ob delu. Imeli smo svečano podelitev diplome. Po podelitvi smo se svojimi partnericami, ženami zavrteli. Spomnim se, kako smo med kratko pavzo odšli malo na zrak, ko na svojem avtu zagledam obvestilo mestnega redarstva. Sošolec, ki je bil policaj, odpre obvestilo, hodi okoli mojega avta, si ogleduje obvestilo in se začne smejati. Vsi smo ga debelo pogledali. Obvestilo je bilo od zjutraj, registrska številka popolnoma druga. Nekdo mi je podtaknil svoje obvestilo, češ, saj bo tako neumen, da bo plačal mojo kazen.«

»Veliko bolj kot prvega se spomnim zadnjega dne v 8. razredu. Bili smo popolni carji, polni samih sebe, totalno »in« v filmih in glasbi 80. let, vladale so nam fluorescentne vezalke in na kolenu strgane kavbojke. Učiteljem smo pogosto kakšno zagodli. Nekoč smo šli namesto k matematiki protestno v zaklonišče in dobili kazen. Takrat so nam seveda pokazali, kdo je šef. Spomnim se predvsem odmorov, duhovičenja sošolcev in poti domov, ko sva šle s sošolko še v knjižnico in na sladoled, da je trajalo dlje. Na začetku sem bila sramežljivo dekletce z rdečo rutko in modro kapico, a najljubši spomini na prvi razred me prav tako vežejo na zabavo in igro, predvsem gumitvist s prijateljicami. Ne bom pozabila, kako sva šli s sošolko tovarišici večkrat v trgovino po žemljo s šunko, med tem ko so drugi imeli matematiko. Če vprašam svoje otroke, ali se veselijo šole, me namrgodeni pogledajo, češ, mami, kaj ti je. Nato malo premislijo in rečejo, da je čas, da se spet kaj dogaja. Gotovo jih čakajo dogodivščine. Devetošolci bodo seveda popolni carji in med njimi bo letos tudi eden mojih.«

»Spominjam se odhoda na fakulteto. V Ljubljani nisem poznal nikogar od sošolcev in zaradi tega mi je bilo malce tesno pri srcu. Tistega dne sem se usedel na vlak in se s cmokom v grlu pustil presenetiti. Profesorji so bili zelo zanimivi in strogi obenem. Sploh latinščina je bila s svojimi sklanjatvami nekaj novega. Vendar sem kmalu srečal ljudi, ob katerih sem se počutil dobro. Skupaj smo večkrat premlevali sistem izpitov posameznega profesorja. Nato sem celotno izpitno obdobje presedel za knjigami. Priprave na izpite so nas povezale in postali smo dobri prijatelji.«