Spomini na šolo

»Spomnim se prvega šolskega dne in spomnim se občutka, ko sem se prvič in zadnjič veselil prvega septembra (smeh). Prvi dan je potekal bolj za šalo kot zares, spomnim se torte in plešoče se učiteljice z izredno avtoriteto. Krasno je bilo. Sicer pa nikoli nisem maral prvega septembra. Vsako leto sem bil dan pred začetkom šole v stresu. Srednjo šolo sem obiskoval v Ljubljani. Spomnim se, kako me je mati pospremila dan prej v dijaški dom in kako sem ob slovesu na železniški postaji gledal za odpeljanim vlakom. Študentska leta pa so bila super. Vedno kakšni nedokončani izpiti čez poletje, vmes malo počitnic, kot da se šola ne bi končala.

Učencem in dijakom, ki se jim v ponedeljek spet začne šola, svetujem, naj z entuziazmom stopijo v novo šolsko leto.«

»Spomnim se nagovora učencem takratne ravnateljice na stopnicah predmetne stopnje in razvrščanja v oddelke. Tisti dan smo spoznali “tovarišico”, na katero smo se zelo navezali. Nekaj časa nas je hodila obiskovat tudi v višje razrede. Leta kasneje mi je bilo v čast biti njena kolegica. Iz prvega razreda mi je predvsem ostal v spominu jutranji pozdrav vsak dan: Dobro jutro, dober dan. Naj bo lep današnji dan. Mislim, da ga še danes vsi vemo na pamet.

Začetek novega razreda ali letnika je bil vedno zanimiv. Ne morem reči, da ni bilo vsaj malce žalosti, ker je bilo konec dolgih počitnic. Po drugi strani pa sem se vedno veselila novih šolskih potrebščin (še danes imam čisto vsako leto željo, da bi jih šla nakupit), novih znanj (ja, piflarsko, vem) in druženja s sošolci ter kolegi kasneje.

Moj nasvet za šolarje in dijake je po vseh teh letih enak: Vedno se splača potruditi in nadgrajevati svoje znanje. Zaenkrat se mogoče tega še ne zavedate. A sprotni trud olajša vsako nadaljnje delo za šolo.«

»Prvega šolskega dne se ne spominjam prav natančno, se pa spominjam prevelike zelene torbe, ki me je nosila v prvem razredu. V šolo sem rad hodil, je bilo pa po poletnih počitnicah, ko so bili možgani »na off«, vedno težko preklopiti nazaj in predvsem mirno sedeti v šolskih klopeh.

Šolarjem in dijakom svetujem, da so v šoli čim bolj radovedni in pa predvsem, da se čim več družijo s prijatelji, skupaj »športajo«, se zabavajo in čim manj časa preživijo na telefonih in računalnikih.«

»Prvi šolski dan«. Otroški spomini, spomini mladostnice, spomini študentke. V osnovno šolo sem vstopila celo malo kasneje, kot v glasbeno šolo. Moj prvi spomin na učilnico in instrument je še danes živ, predvsem pa imam še vedno pred očmi tisto »škatlo« z violino, ki sem jo nekoliko zmedena zaradi vsega dogajanja odnesla po stopnicah iz zgradbe, ne da bi se dobro zavedala, zakaj je pristala v mojih rokah, za katere me je vodila mama. Osnovnošolski prvi dan se je odvijal na dvorišču, ki se mi je zdelo grozno veliko. Živ žav mladine, oče me je peljal, klicanje po imenih v razrede. Zlata 80. leta … prejšnjega stoletja, tisočletja (?). Množica otrok, številčni razredi, veliko teh. In bila sem 1. č. Dolgo sem čakala, da me pokličejo, da le niso pozabili name, me je skrbelo. In učilnica, odhod staršev in 35 otrok, sošolcev, ki sem jih tekom let tudi menjala, zaradi prešolanja na drugo šolo, kamor sem zakorakala v 4. razredu. Prehitro smo postali preveliki tako in drugače za »ta male« na šoli. Počutila sem se že odraslo, samostojno. Pa vendar. Odhod v Ljubljano v Srednjo glasbeno šolo. Vožnje z vlakom, tedensko bivanje v tujem mestu, domotožje prvo leto. Naslednja leta so me utrdila in predvsem oddaljila od idealiziranosti domačega kraja. V Ljubljani sem se še vsa študentska leta počutila super, uživala, samostojna, odgovorna, ponosna vsakič, ko sem uspešno zaključila še eno leto in se vpisala v naslednji letnik. Šolo sem imela rada, rada sem imela odlične ocene, rada sem se izkazovala pred učitelji, debela mapa priznanj in pohval je še vedno moja »svetinjica«. Rada sem brala, spoznavala in si vtisnila v spomin vse po vrsti.

Dragi otroci, dijaki, študentje, pa tudi starši. Res šola ni zabava in ni samo vse »fajn«. Prvi dan naj se vam res vtisne v spomin, to so najbolj razburljivi trenutki. Je pa šola predvsem prostor, kjer se oblikujemo, kjer pridobivamo poleg znanja tudi izkušnje, krepimo vrednote, si nabiramo vedenjske vzorce, pripravljamo na življenje. Spoštujte drug drugega, zaupajte pedagogom, ki se resnično trudijo, cenite, kar lahko prejmete od vseh, ki jih na poti šolanja srečate in spoznate. Naj bo to pohvala ali konstruktivna kritika. Tako boste postali, kar želite, in uresničili svoje sanje, cilje, želje, čeprav vas bo morda pot življenja popeljala tudi na kakšno skrito potko do tja, kamor niste niti mislili iti. Tako kot mene. Pa srečno!«

»Seveda se takšnih dogodkov spominjaš celo življenje. Vem, da me je mama peljala v OŠ Ivana Cankarja in da je bila moja učiteljica v prvem razredu Ljuba Zavolovšek. Ko smo bili po pojedini s hrenovko in tortico sprejeti med »pionirčke«, smo ob začetku pouka vstajali in složno izgovarjali: »Za domovino, s Titom naprej«!?

Ni bilo problemov z logistiko, ker nam ni bil problem pešačiti do šole, saj tudi prometa ni bilo veliko. V razredu pa sami sosedje, prijatelji in znanci, kar nas je tudi povezalo močneje, kot so povezani otroci sedaj. Še po petdesetih letih ostajamo dobri prijatelji kljub temu, da se je med nami takrat tudi iskrilo in da smo hodili domov z buškami. V petem razredu smo bili prva generacija osnovnošolcev, ki se je začela šolati na predmetni stopnji v novi šoli, zgrajeni s samoprispevkom!

Po osnovni šoli je nastopilo srednješolsko obdobje, kjer brez delovnih navad, ki so bile pogoj za uspeh, vmes pa veliko športa in treningov, nisi mogel računati na vpis na fakulteto. Bil sem tudi pripadnik prve generacije nabornikov, ki smo takoj po srednji šoli odšli na služenje enoletnega vojaškega roka in tako rekoč morali postati možje!

Kot športni pedagog vidim tudi razlike v šolskem procesu takrat in sedaj. Pri »telovadbi« ni bilo besed ne morem, ne upam, ne bom, pač pa ena sama tekmovalnost, ki nas je naredila uspešne športnike in bila dobra popotnica za vse življenje. Dobro se spominjam plezanja po žrdi ali vese v zgibi, kjer je današnja zasavska mladina na repu v Sloveniji pri testih osnovne motorike. Sem in tja je bil kakšen učenec ali učenka, ki se ni povzpel do vrha! Sedaj pa imamo razrede, kjer sem in tja kdo pripleza do vrha!?

Učiteljski poklic je bil spoštovan in cenjen, pri starših ni bilo dvoma v učiteljev prav! Tako opevana in moderna permisivna vzgoja pa mislim, da tudi ne pripomore k zdravem otrokovem razvoju. A o tem so razvojni psihologi že dovolj napisali.

Bodočim učencem in dijakom svetujem le to: spoštujte sebe in druge, podobne vam samim in drugačne od vas. Zastavite si realne cilje in živite polno življenje, bodite kreativni tako pri delu, hobiju, športu, kot pri učenju. Zabave in druženja s prijatelji so sestavni del odraščanja. Na računalnikih, tablicah in telefonih pa bodite le toliko časa, kolikor ga porabite za zdrav življenjski slog (šport).«