Pri vodenju organizacij (in zaposlenih) pogosto vidim podobnosti z vzgojo otrok. Pa ne mislim, da imam v organizacijah opravka z “otroki”. Bolj z vidika, ko nekaj (spo)znam, tega še ne smem/morem pričakovati od drugih. Lahko pa jim vedno (in v pravšnji meri) pomagam in jih spodbujam. Sem pa našel še eno zanimivo podobnost – z vidika vizije, poslanstva in tudi konkurence.
Ovirati ali sodelovati
Sin včasih prespi pri teti in stricu. Pri njiju se ima vedno odlično. Na igrišču se skupaj zabavajo, potem gredo domov in s stricem kaj zanimivega skuhata. Igrata se kako igro, zvečer pogledata kak film in potem skupaj zaspita; teta pa mora v dnevno na kavč. 🙂
Vsakič se vrne dobre volje in razigran. Vesel sem, da ju ima.
Sem se pa nekajkrat zalotil, vsaj od začetka, da je moj ego hotel prevzeti krmilo. Zanimivo, kako ego vedno spodbuja negativna čustva: “A z mano pa ni zanimivo? Z mano se ne zabava? Zakaj sta pa onadva boljša od mene? Saj mu dam veliko drugih stvari …”
Ker sem se že naučil, da je vse to del nujnega učnega procesa, katerega lep del sem že opravil, se spomnim Konfucijevega pregovora:
“Ko srečaš dobro osebo, pomisli, kako postati tak. Ko srečaš ne preveč dobro, pa se ozri vase in premisli o svojih slabostih.”
Če bi razmišljal drugače – recimo kot na začetku nepripravljen – bi pod pritiskom ega lahko zaključil, da ni prav, da se ima s stricem in teto bolje kot z mano. Da mu moram obiske omejiti, sicer bo hotel vse več časa preživljati z njima. In verjetno bi pomislil, kako bi si “priboril” prednost.
Da se ne poglabljam preveč v starševstvo, ki ni moja tema, bom tu zamenjal vloge. Na primeru vizije in konkurence bom otroka zamenjal s ciljno stranko ali širšo javnostjo – torej skrb za dobrobit stranke in/ali širše družbe.
Kar je zgoraj kratkovidno mogoče izgledalo kot rešitev, je dolgoročno katastrofalno slaba odločitev. Tako je trdil že francoski ekonomist Claude Frédéric Bastiat.
Gary Vaynerchuk pa to izjemno slikovito opiše:
»Obstajata dva načina, kako zgraditi največjo zgradbo v mestu. Lahko enostavno zgradiš največjo zgradbo v mestu, lahko pa porabiš ves svoj čas za podiranje zgradb drugih. 95% ljudi izbere drugi način.«
Če pri vodenju nimamo jasne usmeritve ali vizije, če ne vidimo svojega poslanstva, nam očitno hitro uide izpred oči. Ključna je vedno dobrobit stranke!
Kaj ima stranka od tega, če se ukvarjamo s konkurenco? Pa mi? Ali s tem rastemo, izboljšujemo svoje produkte in storitve, dvigujemo dobrobit strank in širše družbe? Sesujemo konkurenco, pa pride nova. In ker se ne osredotočamo na stranke, so nam vsi nevarni.
Bi bili v trgovini zadovoljni z zanič hrano, ki bi bila sicer boljša od vse konkurence?
In navsezadnje, če se vseeno vrnem k našim otrokom – bodo ti izkusili več, če pometemo z vso “konkurenco”? Ali bi bilo bolje, če bi – kjerkoli je le mogoče – raje sodelovali? Saj jim vendar hočemo le najboljše.
Pa vendar, 95% se znižuje; počasi, a vztrajno! 😉
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj s področja vodenja in presoje ISO sistemov, svetovanja s področja informacijske varnosti, varstva osebnih podatkov, vodenja kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Kot sistemski inženir imam veliko operativnih izkušenj v IT-ju in na navedenih področjih. Pri zadnji zaposlitvi sem bil v vlogi vodje informacijske varnosti (cISO) v večji mednarodni kripto finančni instituciji. Tej sem se pridružil pri sanaciji ogromnega hekerskega vdora in postavljanju učinkovitega sistema informacijske varnosti.
Po naravi sem precej (samo)kritičen in vedno v iskanju novih izboljšav. Izzive rešujem s širšim celovitim sistemskim pogledom, s katerim lažje ocenim posamezno situacijo ter tako najdem bolj učinkovite strateške dolgoročne rešitve.
Ker verjamem v medsebojno pomoč in temu posledično osebno rast, vedno iščem priložnosti, da lahko pomagam drugim. Na probleme drugih lahko gledam bolj objektivno, ter tako lažje prepoznam rešitve, ki se včasih skrivajo tik pred očmi.
