Dr. Janez Gril se je rodil leta 1947 v Bušincu, v vasi s sedmimi hišami pri Dolenjskih Toplicah. Obiskovalci so izvedeli marsikaj o njegovem življenju, delu in ljubezni do planin. Ves večer je bilo mogoče čutiti, da je človek, ki rad dela, da mu ni vseeno za posameznika in ga želi razvedriti, mu dati voljo, da si pridobi moč za življenje.
Sam živi premišljeno, da svojih odločitev kasneje ne obžaluje. To potrjuje dejstvo, da je šel po končani gimnaziji najprej služit osemnajstmesečni vojaški rok, da je imel čas za premislek, kaj naj študira. Zanimalo ga je namreč več stvari. Odločil se je za teologijo, nadaljeval študij v Rimu, področje sociologije. Nekaj časa je bil zaposlen na Teološki fakulteti v Ljubljani kot predavatelj pastoralne sociologije, od leta 1989 je bil pri v Družini odgovorni inglavni urednik, od leta 1994 pa direktor podjetja. Ob obiskih papeža Janeza Pavla II., leta 1996 in 1999 je bil v organizacijskem odboru in v zahvalo za dobro opravljeno delo je prejel častni naziv Svetega sedeža, prelat.
Da bi postala Družina bolj berljiva, je predlagal, da vsaki številki dodajo nekaj smešnic, ki jih je pripravil na določeno temo. Miki Muster je narisal karikaturo avtorja smešnic, ki je bila kasneje tudi rdeča nit petih knjig z enakim naslovom Smeh je pol zdravja. Vsak teden je Karmen Smodiš dodala smešnicam ilustracijo povezano s temo smešnic. Ker je bilo precej zanimanja zanje, so bile prve izdane leta 2013. Danes zbirka obsega okoli tisoč smešnic, ki so povezane z otroki, resničnimi srečanji s policisti, dogodki v katoliški cerkvi, politiki in še bi lahko naštevali. Ker je nekatere smešnice, ki jih je zasledil v nemških, italijanskih in angleških virih, predelal, nekatere so mu poslali posamezniki ali si jih je zapisal, ko jih je slišal, si avtorskih pravic ne lasti, ampak jih podarja bralcem, ki jih širijo naprej.
Njegova posebna ljubezen so gore, kamor zahaja enkrat tedensko. Da ohranja dobro kondicijo, teče in hodi po novomeških poteh, po štiri kilometre, tako intenzivno, da se dobro preznoji. Zato ohranja dobro kondicijo in zdravje.
Naj za konec zapišemo šalo iz prve knjige, kise začne s pismi otrok papežu. Pravijo, da se je Janez Pavel II. pri branju pisma desetletne deklice iz ZDA tako glasno smejal, da je odmevalo po sobanah vatikanske palače. Napisala je: »Sveti oče, mamica mi je povedala, da me je na svet prinesla štorklja. Tudi bratec se je rodil s pomočjo štorklje. Dragi papež, bi se ti lahko dogovoril z Bogom, da bi moja mamica prihodnjič imela normalen porod?«
Gost je zbirko knjig podaril zagorski knjižnici, da jih bodo lahko prebrali tudi njeni člani.
Irena Vozelj