sreda, 24 aprila, 2024

Iz te kategorije

Slika, piše, daje kri

Sredi oktobra ste odprli razstavo v Zagorju. Kaj prinaša obiskovalcem?
Razstava obsega 25 slik z etnološkimi pogledi, se pravi motivi, ki jih imam rad, to pa so morje, izstopajo živali, nekaj je tudi rudarskih motivov in partizanščine. Tehnike so pastel, akvarel, risba in tuš.

Ampak slikarstvo ni edina stvar, s katero se ukvarjate, kajne?

V zadnjih letih predvsem uživam v pokoju. Drugače pa me poleg slikanja vlečejo kolo, fotografija, zadnje čase se predvsem veliko ukvarjam z vnuki, tako da imam zapolnjeno življenje do zadnje sekunde.

Katere stvari pa vas vlečejo v slikarstvo, še delate kario portrete?

Kario portreti so špica mojega ustvarjanja, so moj produkt, moj izum, v kario portretih sem združil karikaturo in portret. Njihova posebnost je tudi ta, da karikatura in portret nista risana z zlobnim namenom, ampak poskušam človeka prikazati na en tak pozitiven, humorističen način, … ker sem tudi sam en tak dobrovoljček in verjamem, da smo vsi ljudje v sebi pozitivni … vse ostalo smo se pa naučili.

V zadnjih tednih se vam marsikaj dogaja. Bili ste tudi na sprejemu Občine Trbovlje, kjer so se vam zahvalili za vaše krvodajalstvo. Kako to, da ste se odločili postati krvodajalec? Kdaj in kolikokrat na leto podarite kri?

Imel sem negativno izkušnjo v otroštvu, povozil me je avto, bil sem v bolnici in tam je bil en gospod, ki je potreboval kri. Imel je eno redko skupino, ki je niso imeli. Ko je bil že čisto na koncu, so čudežno našli dve vrečki in je preživel. Jaz sem ležal v postelj zraven njegove. Bil je prijazen z menoj in dober možakar. Takrat sem se kot petnajstletni mulc odločil, da bom postal krvodajalec. Ko sem postal polnoleten, sem se naslednji teden po rojstnem dnevu udeležil krvodajalske akcije. Od takrat naprej sem redno dajal kri. Tako se počasi nabere  in sem prišel do stotke. Ni bil moj namen, da bom kri daroval ravno stokrat in da bom zaradi tega kaj posebnega, ker jo še vedno dajem. Sedaj sem jo dal že stodrugič. Ta občutek, ko daš kri, je tista notranja izpolnitev. Ta nima cene. Srečo občutiš, ko nekomu pomagaš. V stotih darovanjih se je nabralo nekje 50 litrov krvi. Če računamo, da ima normalen odrasel človek pet litrov krvi v sebi, je moja pomagala desetim ljudem ali dvajsetim otrokom. To je za en oddelek vrtca. Če tako gledaš na to stvar, je pa to res veliko.

Še pišete?

Še. Napisal sem pravljico Ribič in riba, ki je napisana kot proza, bere pa se v verzih. Fabula je zanimiva, malo komična in tudi poučna. Tudi ilustriral sem jo sam, skušam pa najti založnika. Želim, da bi otroci uživali v branju te slikanice in v likovnih stvaritvah v tej knjigi.

Aktivni ste pa tudi v društvu, ki se ukvarja z zgodovino rudarjenja – Perkmandelc. Kaj počnete, zakaj?

Padla je ideja, da bi se ustanovilo društvo, ki bi skrbelo za rudarsko tradicijo oziroma za ekološko noto Trbovelj, Zasavja. Nekaj fantov se nas je našlo, ki smo rekli, da bomo to naredil. Zbrali smo odbor, se pogovorili, kako in kaj in potem res ustanovili društvo Perkmandelc.  Zdaj imamo že nekaj kar lepih zgodb, obiskujemo osnovne šole, vrtce, pogovarjamo se in predajamo to poslanstvo knapovščine mladim.  Imeli smo tudi razstave ob počastitvi obletnice štrajka v Hrastniku, organiziramo proslave ob dnevu rudarjev, sodelujemo tudi z ostalimi društvi v Sloveniji, ki se ukvarjajo s temi zadevami. Dela nam ne zmanjka. V kratkem se bomo spet srečali, saj je počitnic konec in gremo z delom naprej.

Marko Planinc       

Isti avtor