Bilo je plašno dekle, ki je s svojo družino živelo na podeželju, nekje na meji med Trbovljami in Zagorjem. Če se je le dalo, se je zadrževala v bližini domovanja, obdana z zeleno naravo, ki ji še toliko let kasneje ponuja sprostitev, kjer si pravzaprav polni baterije.

A zdaj gre rada tudi v mesto, rada gre med ljudi, tudi v svet, predvsem pa srčno rada pomaga ljudem, ki so pomoči potrebni, se druži z otroki in podira meje. Tako geografske, kot tiste v naših glavah.

To je zgodba vedno nasmejane Lavre Izgoršek, dolgoletne sekretarke Društva prijateljev mladine Trbovlje, ki bo drugo leto praznovalo sedemdeset let uspešnega delovanja, ki je društvu prineslo mnogo priznanj, tudi prvojunijsko, ki jo podeljuje občina Trbovlje.

Zapisal sem, vedno nasmejana. To drži, tako jo sam poznam, a so tudi trenutki, ko kdaj potoči solzo, ko je njeno srce ranjeno. Ko se jo dotaknejo zgodbe nasilja v družini, neozdravljive bolezni otrok in odraslih in še mnoge druge zgodbe, s katerimi se sreča skorajda vsakodnevno. Taka je, da ne zna stvari odložiti oziroma jih pustiti v službi. Nosi jih s seboj in so ji v mislih tudi, ko želi zaspati. »Enostavno je vsega skupaj preveč, preveč je žalostnih zgodb, ni mi vseeno,« nam pove.

A v smehu spet pove, da so različna obdobja, ko se je vse skupaj manj dotakne, ni vedno isto. S tem se je navadila živeti. Zaupala nam je tudi, kako težko obdobje je bil čas kovida. Pove še, da je v službi zelo obremenjena tudi z administracijo, ki ji vzame marsikateri trenutek za aktivnosti z otroki, ranljivimi skupinami. »Sem človek prakse, ne toliko papirologije. Rada delam z ljudmi in imam stik z njimi, seveda pa tudi razumem, da morajo biti papirji urejeni. A ne delam tega rada. Zato včasih pogrešam, da ne morem biti bolj vpeta v naše aktivnosti,« nam pove.

Na srečo ima ob sebi vedno zveste in srčne prostovoljce, včasih koga zaposlenega prek javnih del, ki jo vsaj delno nadomestijo in razbremenijo. Pogosto pa “uleti” še kdo s kakšno idejo, kot pred leti Mitja Duh, pa kasneje avtor oddaje, in začne se še kaka nova dejavnost. V našem primeru humanitarna, zasavski humanitarni teki, ki jih izvajamo zato, da čim širši krog ozavestimo, da med nami živijo tudi bolni ljudje, invalidi, družine in posamezniki na socialnem dnu, katerim moramo, če imamo srce, pomagati.

Lavra idejam, ki plemenitijo družbo, okolje, v katerem živimo, nikoli ne pokaže hrbta ali zaskrbljenega obraza, češ, kako bomo zmogli še to. S skrbjo se spoprijema doma, ko ima čas zase in si polni baterije. Ob koncu je zaupala tudi, zakaj ni vpeta v politiko. »Prav je, da se nazaj držim in delam tisto, kar znam delati. Ker vem, da nisem človek za politiko, je škoda, da se tja silim.« Škoda, ker se tega ne zavedajo nekateri, ki se v politiko silijo in delajo škodo. Oglejte si zgodbo izjemne Lavre Izgoršek, dame z nasmehom in dobrim srcem.

Igor Gošte

Foto: Matjaž Lavrič