sobota, 15 februarja, 2025

Iz te kategorije

Skriti zasavski kotički

Severina Trošt Šprogar, akademska slikarka, Trbovlje:
»Zavedam se, da ne poznam vseh zasavskih krajev in znamenitosti, sem pa zato vedno vesela, ko jih odkrijem. Vendar imam tudi sama nekaj kotičkov, kamor se vedno znova rada odpravim. Takšen kraj so Vrhe s čudovitim razgledom – najlepši zame je proti Nanosu (ker se od tam vidi morje). Rada se odpravim na Kum, od koder se vidi domača dolina Radeč in Močilno, kjer je bil doma moj oče in se lahko “preklopim” v nek drug čas, poln spominov iz preteklosti. Eden najlepših kotičkov pa je pri slapu Sušjek v zgornji dolini radeškega potoka Sopota. Če imajo Tolkienovi vilinci domovanje kje izven Rivendella in Srednjega sveta, potem ga imajo sigurno tukaj. Prekrasen kraj, poln čiste energije, skrivnostnosti in miru. Raj za dušo in srce.«


Marjan Turnšek, komandir Policijske postaje Hrastnik:

»Zasavje, lahko rečem, da odlično poznam, brez hvale, saj sem odraščal na Izlakah, živim v Trbovljah, služboval pa sem tudi v vseh treh zasavskih občinah, celo v Litiji, tako da so mi zelo dobro poznani kraji, kakor tudi tukajšnji ljudje. Zelo rad se v prostem času odpravim v naše zasavsko hribovje, in sicer na Čemšeniško planino, Kum in Mrzlico. Težko bi rekel, kateri kraj mi je najdražji, vsekakor pa se najraje vračam na domače Izlake na obisk k staršem.«


Tina Grebenc Sotošek, avtorica knjige LinA, Hrastnik:

»Strinjam se s trditvijo, da je Zasavje majhno, a kljub vsemu veliko. Če malo pomislimo, v Zasavju najdemo tako lepe hribe, reko, potočke, ribnike ter parke za sprehajanje, igrišča, kulturne in naravne znamenitosti. Majhno področje, a polno vsega raznolikega. Med lepšimi kotički v Zasavju je planina na Kalu, klopca v senci dreves, ki te dni prav prija. Prav tako prijeten kotiček so ribniki v Zagorju, kjer je tudi polno igral za otroke,  ki jih drugje malo primanjkuje. Glede na to, da sem iz Čeč, pa so že te same po sebi lepe. Blizu centra, a vseeno me zjutraj prebudi petje ptic in ne zvok avtomobilov.«


Enes Rakovič, direktor proizvodnje in vzdrževanja, Steklarna Hrastnik:

»Zasavje poznam dokaj dobro, ker sem otroštvo preživel v Hrastniku, šolo obiskoval v Trbovljah, kasneje z družino živel v Prapretnem in v Zagorju ob Savi, od leta 2006 pa na Podkumu. Ker rad kolesarim, sem večino skritih kotičkov raziskal prav s kolesom. Starejši kot sem, rajši imam naravo, mir in naše Zasavje.  Občutek imam, da veliko ljudi razmišlja o Zasavju, kot da tu ni nič prijetnega (tak sloves smo dobili v preteklosti), da je umazano, industrijsko. Ko pa se odločijo in le pridejo med nas, so pozitivno presenečeni in se radi vrnejo. Mislim, da imamo kaj pokazati in da nam je lepo tukaj živeti.«


Bogdan Simerl, predsednik Karate kluba Trbovlje in generalni sekretar Karate zveze Slovenija:

»Kolikor vem, je v Hrastniku in Trbovljah deset krajevnih skupnosti, v Zagorju pa malo več. Moje življenje je zelo pestro, skozi vse obdobje sem se ukvarjal z mnogimi zadevami, predvsem pa nisem nikoli imel prav veliko prostega časa za poležavanje in lenarjenje. Prvih 35 let sem preživel v Hrastniku in na Dolu, potem sem se pa preselil v Trbovlje, tako, da sem zamenjal kar nekaj krajevnih skupnosti, a nisem nikoli našel pravega časa, da bi se aktivno vključeval v njihovo delovanje.

Lahko pa rečem, da sem bil kot otrok in tudi kasneje v mladostniških letih zelo  radoveden, predvsem pa sem zelo rad raziskoval skrite kotičke v naravi, predvsem na območju Hrastnika, pa tudi Trbovelj. Že kmalu sem odkril tunel na Špicbergu pri Praprotnem. Šele čez nekaj let sem prebral v knjigi, da je tod potekal prevoz premoga z rudniško vlečnico iz Rudnika Hrastnik do železniške postaje. Do takrat pa je domišljija delala svoje scenarije. Še danes mi je močno ostalo v spominu moje raziskovanje Vištov vrha, Drage, Pri Račku, Bobna, Žreblovega hriba in drugih lepih in skritih zasavskih kotičkov. Pod Retjem in na Kipah je bilo takrat precej ribnikov in mlak, kjer smo lovili ribe (karasi), ki pa so bile za domači akvarij. Prve plezalske izkušnje, seveda brez vrvi in varovanja, sem pridobil na skalah Jelence in opuščenega kamnoloma pri križišču v Hrastniku. Okrog hiš smo igrali nogomet (»fuzbal«). Ko so se nas sosedje naveličali, smo se preselili v Dolinco (kjer je danes postavljena enota vrtca v Hrastniku), Dovce in na Trate. Na igriščih se pred tekmo nismo posebej ogrevali, saj nas je dodobra ogrela hoja do teh ne prav bližnjih igrišč. Določeno obdobje sem s prijatelji hodil vsako nedeljo na Kal, da odigramo tekmo nogometa, potem smo se pa vračali v dolino. Prav tako sem večkrat obiskal skoraj vse vrhove v Zasavju, najprej s svojimi starši, nato pa s prijatelji in svojo družino.

Kasneje me je tok življenja ponesel drugam in ni bilo več časa za nova raziskovanja. Ker je po dolgih letih ostal še kar globok spomin na ta mlada leta, ki se samo še stopnjuje, me je neka skrivnostna sila začela vleči nazaj na ta mesta. Spoznal sem, da so nekatera območja popolnoma spremenjena, predvsem zaradi sanacije zemljišč ob zapiranju rudnika, druga pa so ostala popolnoma enaka, kot da tega vmesnega časa sploh ni bilo. Komaj čakam, da moja vnuka toliko zrasteta, da jim bo lahko »dedo« razkazal te prelepe skrite kotičke.«

Isti avtor