Nikoli si nisem mislila, da bom v življenju izrekla tale stavek: »Mi gremo v Barcelono po nagrado!« Pa sem ga! Nagrado, ker smo na PŠ Podkum zmagali na natečaju. V četrtek, 3 .marca zjutraj, ko so v Sloveniji z neba padali pravi kosi snega, smo se pisana ekipa (dva učenca, dva starša, učiteljica in tri članice iz pisarne Informacijskega pooblaščenca) z letalom dvignili nad temne oblake in se usmerili proti topli Barceloni, kjer je bilo 18°C. En del nagrade smo že dobili, ko smo se v ljubljanskem Siti teatru predstavili z našo igrico, dobili knjige o možganih in si ogledali igro Jureta Ivanušiča, zdaj pa smo bili na poti še po drugi del. Tablične računalnike, predstavitev naše ure in igre pred čisto pravim evropskim občinstvom v Barceloni. S svojimi Informacijskimi pooblaščenci so namreč prišli v Španijo zmagovalci učnih ur iz Slovenije, Madžarske in Poljske, na konferenci pa so bili prisotni tudi Španci in Francozi.
Škratki smo opravili odlično delo. Predstavili smo se zadnji in že najavljeni smo bili kot »last for the best!«. Sama sem v angleščini predstavila učno uro, moja mala škratka, ki sta prebrala zlata pravila interneta in vsi drugi iz filmčka, pa so nasmejali in hkrati do solz ganili publiko (tudi takšne resne odrasle in zelo pomembne ljudi). Nagrajeni smo bili z velikim aplavzom in čestitkami.
Po konferenci, kjer sta se škratja pomočnika res super držala, saj je celotna zadeva potekala v angleščini (predstavljajte si kako dolgočasno je to za sedemletnika), pa najboljša nagrada: ogled Barcelone z vodičko, ki je bila zabavna, smešna in polna informacij. Videli smo prav vse: Sagrado familio, park Guel, stadion, Casa Milo, La Ramblo in se nastavljali sončku na plaži Barcelonetta.
Mislim, da se ti takšna stvar naredi samo enkrat ali pa nikoli v življenju in sama sem res hvaležna, da smo osvojili prvo mesto na takšnem natečaju. Hvaležna sem, da imamo na šoli tako pridne otroke in super starše, ki nas podpirajo. Vesela sem, da sem imela priložnost pokazati, kako ustvarjalni in delovni smo na takšni majhni podružnični šoli. Hvaležna sem za krasne gospe iz pisarne Informacijskega pooblaščenca, ki so nas nosile po rokah in nas na koncu potovanja celo pocrkljale z »dunajcem in pomfrijem« (Slovenci pač nismo vajeni sladkih omak politih čez telečjo pečenko). Ampak prihoda domov in crkljanja z domačimi, smo bili pa tudi veseli.
Nina Jelen
