Dolski fotografi so potovali skozi Italijo, Azurno obalo in Monako ter mondeno Nico do Cannesa. Rdečo preprogo znamenitega filmskega festivala so izpustili, saj so jih vabile divje lepote reke Verdon, ki si je 25 – kilometrsko pot utrla skozi sotesko drugega najglobljega kanjona v Evropi. Do sedemsto metrov globoko sega kanjon, ki s skalami oklepa reko. Cesta, z izdatno pomočjo človeških rok, komaj najde prostor v tej skalnati divjini. Nepozabni pogledi v globino kanjona, divji ovinki, cesta, ki komaj dopušča srečanje vozil, na vrhu pa nepozaben razgled za poplačilo tesnobe med vožnjo. Francozi znajo izkoristiti to divjino. Za kanjonom je pregrada in za njo mirno jezero, na najem pa flota plovil z zadovoljnimi turisti.
Cesta je še naprej vijugasta, pogled na planoto s polji tako opevano in čislano sivko pa prelep. Urejena polja in omamne vonjave, ki preplavijo notranjost vozila, poživi moralo ekipe, ki po nočni vožnji deluje malo klavrno. Kljub poznim dopoldanskim uram in slabši svetlobi, številni »škljoci« fotoaparatov oznanjano dejavnost fotografov, ki zaidejo daleč na sivkina polja iskat položaje za najboljše fotografije.
Ko zagnanost opeša, jih čaka še skok do prenočišča. Večerja v slogu »Francozov«, kjer se prepustijo intuiciji in fotografijam na jedilniku. Niso bili razočarani in Francozi so obdržali sloves odličnih kuharjev in plenilcev denarnic.
Zgodnje jutranje prebujanje jih ponovno zapelje med sivkina polja. Jutranja svetloba je tokrat pravšnja in fotografije še lepše. Po fotografiranju jih čaka zajtrk iz nahrbtnika in kava ob kombiju med polji lavande.
Za njimi so sivkina polja, pred pa nov barvni izziv v bivših rudnikih okre. Mestece Roussillon se je skozi stoletja iz rudarskega mesteca prelevilo v mestece umetnikov, ki v odtenkih tega naravnega barvila ustvarjajo svoje umetnine. Tudi tokrat fotografski aparati neumorno »škljocajo« in iščejo čudovite barve. Nepozabno je v fotografski objektiv zabeležiti vse nianse barv in oblik kamnin.
V drugem delu dneva jih čakata drugačna izziva. Pred njimi je mesto Avignon s papeško palačo, ki so jo Francozi zgradili v 14. stoletju. Sledi ogled ostankov rimskega akvadukta iz prvega stoletja našega štetja. Pogled na to stvaritev takratnih gradbenikov so vestno shranili na spominske kartice. Tu, pred tisočletnim gradbenim podvigom, si je odprava pripravila pravi piknik v naravi. Okusi dobri, domači, trebuščki polni, smeji pa se tudi denarnica.
Dan se je prehitro zaključil in že so hiteli proti prenočišču. Čisto brez zapletov seveda ni šlo.
Jutro pričnejo s »slovenskim zajtrkom« iz lastnih zalog. Cilj dneva je naravni rezervat ob izlivu reke Rhone. Pred tem pa še obisk vasice, ali bolje, trdnjave Les Bax in mesta Arles.
Najprej so osvojili trdnjavo na vrhu kamnite vzpetine, ki je varovala vstop v okoliške rodovitne doline. Kljub surovemu življenju in nenehnih spopadih, je prav na tem mestu nastajalo trubadurstvo in rojevale so se dvorne ljubezni, kot navdih za številna kasnejša literarna dela.
Sonce je že visoko in kljub žgoči pripeki so hiteli do mesta Arles. Mesto s številnimi znamenitostmi si zasluži ogled. Galija, kot so v tistem času Rimljani imenovali Provanso, je bila zatočišče utrujenih rimskih vojakov, ki so se vrnili iz bojnih polj. Da bi si kar najbolj približali svoje domače okolje, so tu zgradili arene, kjer so gladiatorji merili svoje moči in teatre, v katerih so prirejali nekrvave spektakle. Arles je mesto, ki ima ohranjeno rimsko areno, ki kljub tisočletni starosti, še danes gosti prave španske bikoborbe.
Vročina jih je že pošteno zdelovala, pa vendar je bil pred njimi še en cilj, Camargue. Območje med rokavoma reke Rhone, ki se v bližini mesta Marseille izliva v Sredozemsko morje. Obsežno močvirje je zaščiteno kot naravni park. Kmetje tu redijo camarške konje in bike, številne lagune pa so pribežališče flamingov. Zanimiv je bil obisk mesta Treh Marij, ki ga Romi častijo kot njihovo glavno mesto. Mesto jih je pričakalo v megli.
Minil je zadnji nočni počitek za popotnike na francoskih tleh. Privoščili so si obilen zajtrk iz neusahljivih zalog in se odpeljali do St. Tropeza. Obalno mestece jih je pozdravilo s »prestižno« floto jaht in prijetnim vzdušjem. Nič neobičajnega, da so si ga lastniki prestižnih plovil izbrali za svojega. Pa tudi nič neobičajnega, da so ga filmski ustvarjalci uporabili kot kuliso dogodivščin Clodovika in druščine v Žandarjih iz St. Tropeza.
Na poti domov so obiskali še Grasse, mesto parfumov in Monako.
Posneli so ogromno fotografij. V jeseni bodo fotografi Fotosekcije KUD Dol pri Hrastniku priredili potopisno predavanje potepanja po Provansi.
Bojan Šibila in Ciril Bec, Fotosekcija KUD Svoboda Dol Pri Hrastniku
