Prejšnjič sem pisal o super-moči oziroma prekletstvu (hiper)specializirane družbe. Tokrat bom predstavil sistemsko razmišljanje. Generalizacija kot nasprotni pol specializacije – predstavlja širši splošen pogled. Vendar ta ni boljša izbira od prve, ampak zgolj njen nasprotni pol, saj za ceno širšega pogleda situacij ne vidi dovolj podrobno.

Vir: ELG21 na Pixabay

Sistemsko razmišljanje sicer spada na področje generalizacije, vendar tega dvojega ne bi povsem enačil. V današnji družbi je za težave, povezane s specializacijo, generalizacija mogoče videti kot rešitev, vendar gre spet (le) za nasprotni pol. Tudi sistemsko razmišljanje ponuja širši in nefokusiran pogled, ampak ob tem išče ravnovesje in izenačevanje med nasprotnima poloma.

Pojem, ki se uveljavlja na tem področju, je ‘expert generalist. Oba nasprotna pola pozna dovolj dobro, da ju lahko povezuje in izenačuje razlike. Sistemu tako – kot na primer dirigent – pomaga proti optimalni funkcionalnosti, ubranosti. In vsak zdrav sistem potrebuje uravnoteženje med vsemi svojimi deli.

Nasprotja

Dober primer siljenja v bipolarnih sistemih iz enega na drugi pol je, če družba trdo restriktivno vzgojo slepo zamenja za permisivno. Se je zgodilo, ja. Utemeljitelj permisivne vzgoje je izpostavil napake restriktivne vzgoje in predstavil nasprotja. Vendar je kasneje ugotovil, da so ta ravno tako primerljivo napačna. Po 10 letih se je javno opravičil. Krivda za uničene generacije pa ni njegova.

Težava je, da ljudje po naravi hrepenimo po nasprotjih – po tistem, kar nam manjka. Biti brez službe običajno pomeni biti brez denarja in s preveč časa. V hrepenenju po dobro plačani službi čas povsem izgubi svojo vrednost. Ko jo najdemo, ugotovimo, da ‘zastonj kosilo ne obstaja‘ – ‘dobro plačana’ služba zahteva ogromno časa. Denar pa izgubi vrednost in hrepenenje spet obrnemo na čas.

Začaran krog. Razen, če se uspemo odmakniti od situacije in jo oceniti s širšega vidika. Rešitev ni v pehanju za enim ali drugim, temveč v iskanju ravnovesja med obojim. Kar pomeni, da ne denar ne čas – enako kot pozitivni in negativni naboj pri elektriki – ni dober ali slab. Nobenega si ne želimo na račun drugega, ampak iščemo ‘zlato pot’ med obojim. Pot pa že po definiciji pomeni gibanje, prilagajanje in iskanje rešitev za posamezne razmere.

Pola bipolarnega sistema (kot skupek vseh delov v ostalih) skupaj tvorita sistem – celoto. Kar pomeni, da delujoč sistem potrebuje uravnoteženo razmerje. Preveč enega neizogibno pomeni sorazmerno manj drugega. Sistem z neuravnoteženima poloma pa ne deluje oziroma dolgoročno ne more obstati.

Vodenje

Trdo, statično in samovoljno razmišljanje, odločanje in vodenje sistema dolgoročno prav tako ne more obstati. Zato je prava umetnost vodenja v iskanju rešitev ob prilagajanju posameznim situacijam. In pri tem so napake ključne, da se na njih učimo in gradimo nove izkušnje.

Povprečen vodja dela naučeno ter išče in prilagaja situacije tistemu, kar zna. Dober vodja pa ne dela na pamet. Posamezno situacijo temeljito razišče in nato svoja orodja tej prilagodi. Delno tudi ker ve, da tako osvaja nove rešitve in bogati svoj ‘pas z orodjem‘.

Sistemsko razmišljanje raziskuje in ocenjuje (optimalno) delovanje sistemov ter prednosti prilagajanja. Vsi sistemi funkcionirajo po naravnih zakonitostih, dinamiki in mehanizmih delovanja. Rešitve za naravne sisteme – kamor v osnovi spadajo tudi družbene skupnosti, organizacije, družine, organizmi in njihovi podsistemi – najlažje najdemo v drugih naravnih sistemih.

Vizija

Vendar moramo paziti na kratkoročna odstopanja, ki včasih delujejo kot rešitve oziroma bližnjice. Zato potrebujemo vizijo – vzrok in bistvo obstoja in (so)delovanja v sistemu, katerega del smo.

Vsi deli sistema naravno stremijo k optimalnemu delovanju. Ta pa temelji na prilagajanju svojega delovanja okolju, v katerem (so)delujejo in ne nasprotno – prilagajanju okolja svojemu delovanju. V tem temeljnem spoznanju pa leži večina rešitev, ki jih na ustaljeni način – s prilagajanjem okolja nam in fokusiranjem na posledice, ne vzroke – ne najdemo.

Na temo delanja napak in grajenja izkušenj pa naslednjič malce več o omenjenem ‘pasu z orodjem‘. Ta zanimiva analogija iz širšega sistemskega vidika lepo oriše pomen vzajemnosti in pomoči drugim. Tudi tega nam v današnji družbi poleg zavedanja principa dvojnosti in dopuščanja drugačnosti že kronično primanjkuje.

Borut Kmetič


Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj s področja vodenja in presoje ISO sistemov, svetovanja s področja informacijske varnosti, varstva osebnih podatkov, vodenja kakovosti, procesov in organizacijske kulture.

Kot sistemski inženir imam veliko operativnih izkušenj v IT-ju in na navedenih področjih. Pri zadnji zaposlitvi sem bil v vlogi vodje informacijske varnosti (cISO) v večji mednarodni kripto finančni instituciji. Tej sem se pridružil pri sanaciji ogromnega hekerskega vdora in postavljanju učinkovitega sistema informacijske varnosti.

Po naravi sem precej (samo)kritičen in vedno v iskanju novih izboljšav. Izzive rešujem s širšim celovitim sistemskim pogledom, s katerim lažje ocenim posamezno situacijo ter tako najdem bolj učinkovite strateške dolgoročne rešitve.

Ker verjamem v medsebojno pomoč in temu posledično osebno rast, vedno iščem priložnosti, da lahko pomagam drugim. Ker na probleme drugih lahko gledam bolj objektivno, tako tudi lažje najdem rešitve, ki se včasih skrivajo tik pred očmi.

Borut@SmartAssets.it

Borut@Medium

Borut@Quora