Pred večerno prireditvijo Zasavc leta smo se pogovarjali s šefoma Delavske godbe Trbovlje, dirigentom Jožetom Kotarjem in predsednikom Galom Kukovičem. Delavska godba Trbovlje je lani praznovala 120 let uspešnega delovanja. Trboveljski godbeniki bodo zvečer polepšali razglasitev Zasavcev leta 2023, ki bo nocoj ob 19. uri v Delavskem domu Trbovlje. Vstop prost. Vljudno vabljeni.
Kako je po 120 letih godba drugačna kot je bila takrat, ko so v Trbovljah godbeniki začeli igrati?
Jože Kotar: Na začetku je bilo igranje res bolj amatersko, ampak amatersko v smislu kvalitete. Čeprav za tiste čase je bil nivo igranja v Trbovljah precej višji kot pa drugje. Sedaj se pa pozna, da je v godbi veliko profesionalnih glasbenikov, pa tudi amaterji so izredni. Moram povedati, da takšne glasbenike kot v Trbovljah težko kje najdeš.
Kakšna je trboveljska godba v primerjavi s slovenskimi godbeniki?
Gal Kukovič: Pravijo, da je neka razlika, čeprav na tekmovanja že nekaj časa ne hodimo. Ko pa smo sodelovali, so rezultati pokazali, da smo bili najboljši, oziroma med najboljšimi. Kamorkoli gremo, nas še vedno pohvalijo, da smo med najboljšimi amaterskimi godbami, mogoče kdaj mejimo na kakšno profesionalno.
Zakaj pa je trboveljska godba še vedno godba, ne pa orkester?
Jože Kotar: Mislim, da se je to poimenovanje malo izrodilo, sedaj bi vsi radi bili orkestri, ne pa godbe. Mi smo obdržali naziv in bomo kar tradicijo upoštevali.
Koliko se pozna ta tradicija v repertoarju? Vaši koncerti so še vedno vrhunski, verjetno pa radi zaigrate tudi komade, ki so značilni za godbe.
Jože Kotar: Tudi koračnice in druge skladbe, ki so tipične za godbe, vedno igramo. Radi se pa tudi pokažemo z repertoarjem, ki smo ga sposobni zaigrati.
Je težko voditi tako velik ansambel s tako različnimi ljudmi?
Gal Kukovič: Vodiva jo v bistvu oba. Kot predsednik imam za sabo super ekipo, na odru nas pa vodi dirigent. O samem vodenju bi on lahko več povedal. Sam pa sem vesel, da imam tako fajn ekipo, da lahko skupaj super delamo. Prav gotovo pa ni enostavno. Tudi časi so drugačni. Včasih so bile službe do dveh, tudi lokalne službe so bile take, da se je dalo včasih kaj dogovoriti za igranje, kar je oteženo. Godbeniki delajo tudi izven Trbovelj, tako da se je treba tudi temu prilagajat. Pa upamo na čim več podmladka, da bomo lahko še več delali.
Kako je voditi godbo na odru oziroma na vajah?
Jože Kotar: Jaz uživam, meni je to kot hobi, nisem profesionalno v tej zvrsti. Če ne bi užival in če ne bi videl takega napredka, take energije in entuziazma, bi sigurno že zdavnaj končal.
Kakšni mladi glasbeniki pa prihajajo k vam. Je vrsta?
Jože Kotar: Vrste niti ni. (sramežljiv nasmešek). Trudimo se dobiti dober kader. V bistvu je kadra premalo, premalo jih prihaja iz glasbene šole. To bo treba nekako spremeniti, sicer bo čez čas kriza z godbeniki.
Obeležili ste 120 letnico godbe? Kaj pa naprej?
Gal Kukovič: Pravzaprav je to dober temelj za 125 letnico, za večje projekte. Vmes pa nas čakajo normalne aktivnosti v sodelovanju z občino in vsemi društvi. Pripravljali bomo naša dva temeljna koncerta, spomladanski in novoletni, ostalo pa kot pride, kar si zaželijo, kar se lahko potrudimo, da izvedemo. Kaka ideja pa tudi pri nas še zori, ne bi je še izdajal. Upamo, da bomo kakšno uresničili. Vse je odvisno tudi od sredstev in časa.
Jože, zakaj pa trboveljsko godbo že 70 let vodijo klarinetisti?
Jože Kotar: Verjetno je to slučaj, da smo bili klarinetisti na nekih funkcijah tudi v Ljubljani. V Trbovljah smo imeli vedno dobro šolo, zrasli smo iz nje, ta bazen je bil res bogat s klarinetisti.
Kdaj bo trboveljska godba spet šla na kakšno svetovno tekmovanje ali svetovno gostovanje?
Gal Kukovič: To pa ni vprašanje za nas. Mi smo sigurno sposobni, ampak je udeležba ali gostovanje takšen strošek, da takšna odločitev ni odvisna od nas.
Marko Planinc
Foto: MP, arhiv Savus
