Se znate umakniti?

»Nekega nedeljskega jutra sem po Zasavki peljal v službo v Ljubljano. Radijci smo zgodnji in za druge udeležence v prometu je bila jutranja ura še vedno sobotna noč. Na nepreglednem ovinku sem stežka zmanevriral v izogib nasproti vozečemu pijanemu kretenu. Avtomobil, ki je vozil za menoj, ni imel te sreče. Zgodil se je pravi masaker, mešanica krvi, skurjenih gum in olja ni nikoli dober začetek dneva, sploh, če moraš z eno roko vozniku tlačiti kost nazaj v kavbojke, z drugo pa oživljati punco, ki jo je sunek vrgel z zadnjega sedeža skozi vetrobransko steklo na bankino. Skratka, “to cut the long story short”, na vso srečo so reševalci, policija in gasilci iz Litije prileteli v petih minutah, žal pa so prav toliko časa potrebovali, da so se prebili skozi zadnjih sto metrov etape mimo firbcev, ki so v opazovanju nesreče iskali zgodbe za rumene strani pred blokom.

Gasilci so moji heroji, vedno jim dvignem palec! Ko drvijo nad ogenj, ko rešujejo mojo mačko s strehe bloka, in ko se spomnim, kako so nam, mulcem v Trbovljah, odstopili zaklonišče za rokenrol.«

»Na srečo sama doslej nisem bila priča tovrstni nezgodi. Vsekakor pa vem, kako je treba ravnati in na cesti dajem vozilu na nujni vožnji vselej prednost in prostor, ker se zavedam, da tudi to lahko rešuje življenja. Vozniki smo seveda dobro poučeni in dovolj informirani. Mislim, da gre tu predvsem za pomanjkanje ozaveščenosti, oziroma, da si ljudje ob takšnih priložnostih premalokrat postavimo vprašanje, kaj pa, če bi pomoč potreboval jaz ali moji najbližji. Torej, ne počnimo drugim tistega, česar ne bi želeli, da drugi počnejo nam.

Življenjske situacije so lahko zelo različne; včasih terjajo umik, spet drugič ne. Sama pred težkimi situacijami ne bežim, če se že zgodijo. Dokler obstaja možnost, da lahko pripomorem k rešitvi problema, to poskušam tudi storiti. Tako v zasebnem kot delovnem življenju nekdo pač mora dregati v žerjavico, ker tudi, če ta ugasne, še ne pomeni, da je problem rešen. Ja, sem trmasta, ne maram nedokončanih stvari, včasih tudi za ceno opečenih prstov.«

»Gasilci se že med vožnjo na intervencijo soočamo z raznoraznimi težavami. Ena izmed njih je prav gotovo nepoznavanje voznikov pravil srečanja z intervencijskimi vozili. Med vožnjo na kraj dogodka se nam redno dogaja, da se udeleženec v cestnem prometu (najsi bo to osebno, tovorno vozilo, kombi …) nemudoma in naglo ustavi sredi voznega pasu, ko v vzvratnem ogledalu opazi intervencijsko vozilo z vklopljenimi zvočnimi in svetlobnimi signali. Gasilska tovorna vozila so težka, temu primerno je tudi zavorna pot daljša, zato je naglo zaviranje ostalih voznikov in voznic v prometu tvegan in zelo nevaren odziv. Če v ogledalu opazite, da se vam od zadaj približuje vozilo na nujni vožnji, se na prvem primernem mestu umaknite. S tem boste največ pripomogli k čim hitrejšemu prihodu intervencijske ekipe na kraj dogodka.

Za sabo imam že precej intervencij v povezavi s prometnimi nesrečami, saj narava mojega poklica “vključuje” tudi tovrstna posredovanja. Na prometno nesrečo sem “naletel” že tudi izven delovnega časa. Moje mnenje je, da se premalo poučuje voznike in voznice o ravnanju pri prometni nesreči. Veliko časa v Gasilskem zavodu Trbovlje namenimo preventivni dejavnosti, med katere spadajo tudi predavanja o ozaveščanju voznikov in voznic, kako ukrepati v primeru udeležbe v prometnih nesreči (nudenje prve pomoči, klic na številko 112 …). Poleg tega, da smo v prekršku, če ne nudimo prve pomoči pri prometni nesreči, naj nam bo vodilo, da pomagajmo sočloveku v stiski, ne glede na zakonske podlage in druge moralne zadržke.

Ker se življenjskim situacijam na gasilskih intervencijah težko izognem, se tudi v običajnih okoliščinah od različnih perečih tem ne umikam. Predvsem takrat ne, kadar tematika obravnava mene oziroma moje področje delovanja. Če menim, da imam prav, sem se pripravljen tudi skregati in dregniti v najbolj vročo žerjavico. Kdaj sem se seveda že opekel. Pravijo, da kar te ne ubije, te okrepi.«

»Priča nezgodi na cesti sem bila že večkrat, predvsem v takoimenovanem pasivnem smislu – stoječa daleč v zastoju. Izredno me veseli, ko se vsak dan vozim po avtocesti in vidim, kako so vozniki že zelo osveščeni, kar se tiče ravnanja v primeru nesreč. Pravilno se razvrščamo vsak na svojo stran, tako da pustimo reševalnim vozilom prosto pot na sredini. Po mojem mnenju so k temu pripomogla tudi izredno kvalitetna reklamna sporočila Darsa v primeru ravnanja prometnih nesreč.

V primeru soočanja z najrazličnejšimi težkimi življenjskimi situacijami, pa se sigurno ne bom umaknila, poskušala bom na najbolj primeren način pomagati.«

»Saj ne vem, ali naj mi bo v ponos ali v sram, da pri skoraj 22 letih še nimam vozniškega izpita. Tako na srečo sam še nisem bil udeležen v prometni nesreči, vidim pa, ko se peljem po cesti ob Savi, na vsakih nekaj metrov svečke ob cesti. Tisto me pa stisne. Verjamem pa, da tudi stisne tistega, ki je udeležen v prometni nesreči – vso racionalno znanje, kako ravnati, kam se dati, verjetno odpove, emocije naredijo svoje. Sam si sploh ne upam predstavljati, kako bi ravnal v prometni nesreči. Saj nas večina ne ve, kako ravnati v kriznih momentih – verjetno je intuicija tisto pravo vodilo, »kaj je pravilno«. Priznam – glede na to, kakšen »ziheraš« sem, bi verjetno še prvo pomoč okleval nuditi, kar mi je grozno. Na splošno nerad drezam v stvari – nikoli ne veš, kdaj lahko s svojo nespretnostjo kaj še dodatno uničiš. Se namreč vse prevečkrat gibljem kot slon med porcelanom kakor pa riba v vodi.«