Nina Novak Oiseau
Še nebo se mi smeje
Leta so stale besede
v nedorečenosti zla,
nemost se kradla je vame,
vračajoč me v objeme gorja.
Zame bilo ni luči
v svetu, ki ubija upov sledi,
kjer redka so srca
kot zvezde temne noči.
A po cestah brezpotja iskanje
vendar bilo ni zaman.
Z zrnom poguma zdaj upam
sprejeti sprave, prijateljstva dlan.
Še nebo se mi smeje,
me sonce greje v obraz.
Se predajam valovom življenja,
znova z imenom, da postanem res jaz.
Foto: Aleš Leko Gulič / Tepih / Razstava Fotke povezujejo
Nina Novak Oiseau je Trboveljčanka, ki živi v Ljubljani in jo literarni kritiki uvrščajo med najbolj pomembne mlade slovenske literate. Je pesnica, pisateljica in kantavtorica, katere srce pripada prostoru in času neke druge razsežnosti. V Trbovljah je preživela mladost, danes je razpeta med Zasavjem, Ljubljano in njej ljubi Dubrovnik.
Njen moto, ki jo vodi skozi življenje, je: Mir, dobrota, ljubezen, sreča! Doslej je izdala pesniški zbirki Drevesa življenja in Balada za lastovke, zbirko zgodb Skozi polje cvetočega maka smo odšli v iskanje …, vizualno zbirko poetičnih utrinkov V šepetu trepet in roman Kjer morje poljublja nebo. Piše v hrvaščini in slovenščini, njena dela so sicer prevedena v hrvaščino in angleščino. Njene pesmi redno uvrščajo v zbornike.
Ustvarjalna je tudi na drugih področjih. Napisala je libreto za prvo tamburaško opero na svetu Ambrož in Katarina. Izjemen je njen prispevek pri popularizaciji slovenskega jazza, ustanovila je spletni portal Jazzetna, ki ga tudi urejuje. Je avtorica edine revije, posvečene jazzu – Jazzopis. Redno piše za različne medije in sodeluje pri različnih projektih v Sloveniji in na Hrvaškem.
