Osmega februar smo objavili prvi prispevek v rubriki Savus versus. Naš spletni časopis časti tudi verz, pesem in pesnike. Predstavljali vam bomo zasavske pesnike, njihovo poezijo. Poezijo, ki je tako ali drugače povezana z Zasavjem. V njej bomo torej predstavljali pesnike, ki izhajajo iz naših koncev ali pa so se v življenju tako ali drugače dotaknili Zasavja. Izbirali bomo med avtorji, pesniki, ki se lahko ponašajo s svojo zbirko pesmi, tudi tistimi, ki so pesmi izdali v skupni knjigi pesmi. Rubriko ureja Simona Solina.
Uroš Zupan
Pesnik Uroš Zupan se je rodil v Trbovljah 25. avgusta 1963. Tu je obiskoval osnovno in srednjo šolo in to je bil čas, ko so se Trbovlje močno vtisnile vanj. Med študijem primerjalne književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti ter po zaključku je postalo Trbovlje oddaljeno, a le geografsko, saj se v številnih pesmih in esejih še vedno vrača »domov«. Deluje kot samostojni kulturni delavec. Je prevajalec iz angleščine, hrvaščine in srbščine. Vodi tudi literarne delavnice. Je avtor številnih pesniških zbirk in esejev. Mnoge od njih so prevedene v več tujih jezikov. Za svoje literarno ustvarjanje je prejel številne nagrade: Nagrado slovenskega knjižnega sejma za prvenec, Zlato ptico, Nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado, Župančičevo nagrado, Plaketo Tončke Čeč, Majska rukovanja (Titograd 1990, Jugoslavija), Herman Lenz–Preis (Langenburg 1999, Nemčija) in Premio della VI Edizione del Festival Internazionale di Poesia (Genova 2000, Italija). S pesniškim prvencem z naslovom Sutre (1991) je slovenski poeziji vrnil dolgi verz. Tokrat ga predstavljamo s pesmijo Večerni vlak.
Vir: http://www.lyrikline.org/
Oblika raja, Študentska založba, 2011
Simona Solina
Večerni vlak
V zraku pisk večernega vlaka.
Poletje se drobi na drobna ogledala.
Počasno, zeleno reko raznaša veter.
Železniški pragovi so zasneženi s prahom.
Med drevjem natrgani snopi sonca.
V smeri pogleda: kanjon. Za hrbtom: Trbovlje.
V sanjskih ponovitvah zapuščam Trbovlje
na vedno istem rdečem, poljskem vlaku.
Zagrinjam si zavese, ker mi sije sonce.
Za vrati stranišč mirujejo ogledala.
Njihove robove prekriva zlati prah.
Skozi ozke špranje ga prinaša veter.
Moje misli meša izmišljen veter.
Miroval je, ko sem bil v Trbovljah,
a od ceste se je vseeno dvignil poletni prah.
Glas napovedovalca je najavil prihod vlaka.
V čakalnici so ženske zaman iskale ogledala,
Zvok nad tiri je bil podoben jeziku sonca.
Zavijamo, izginja in temni sonce,
ne doseže ga več šibki veter,
čeprav je vztrajen, ko raste s površine ogledal.
Nemogoče je iz življenja izriniti Trbovlje,
naj jih še tako zapuščam v starodavnem vlaku,
očiščenem, a pokritem z bakrenim prahom.
Pred očmi mi plešejo iglice prahu.
Vidne so, ker se je vrnilo sonce
in je smer spremenil drdrajoči vlak.
Pri tem ga ni oviral veter,
ne ustnice, ki venomer ponavljajo: Trbovlje,
kot bi se oglašale iz žepnih ogledal.
Ko enkrat odideš, se spraznijo ogledala.
Namesto tebe se vanja gleda prah.
Prah v tvojem kovčku postanejo Trbovlje.
Še vedno se jih dotika pozno sonce
in drevesa nad njimi sprehaja večerni veter,
ki ga je že pozabil večerni vlak.
Vlak nima voznega reda. V njem so tisoči ogledal.
Veter piha skoznja in preganja prah.
Polnočno sonce sije na Trbovlje.
Uroš Zupan
