Osmega februarja smo objavili prvi prispevek v rubriki Savus versus. Naš spletni časopis časti tudi verz, pesem in pesnike. Predstavljali vam bomo zasavske pesnike, njihovo poezijo. Poezijo, ki je tako ali drugače povezana z Zasavjem. V njej bomo torej predstavljali pesnike, ki izhajajo iz naših koncev ali pa so se v življenju tako ali drugače dotaknili Zasavja. Izbirali bomo med avtorji, pesniki, ki se lahko ponašajo s svojo zbirko pesmi, tudi tistimi, ki so pesmi izdali v skupni knjigi pesmi. Rubriko ureja Simona Solina.
Ludvik Mrzel
»Ludvik Mrzel se je rodil v Loki pri Zidanem Mostu 28. julija 1904. leta kot peti, najmlajši otrok občinskega tajnika. Družina se je kmalu preselila v Trbovlje, kjer so imeli trgovino. Oče je kmalu umrl, družina pa je obubožala. V Trbovljah je Mrzel obiskoval osnovno šolo med leti 1910 in 1918, do 1923 pa je v Ljubljani končal šest razredov realke. V šestem razredu je bil izključen zaradi sodelovanja v marksistični skupini. Leta 1923 je bil osumljen sodelovanja v rudarski stavki v Trbovljah, aretiran in za mesec dni zaprt v zaporih v Laškem in Celju. Znana je tudi njegova kritičnost do komunizma, čeprav je bil tudi sekretar Zveze komunistične mladine za Slovenijo. V tridesetih letih pa je komunistično delovanje opustil. Kot četrtošolec je sodeloval s Kosovelom (stanovala sta v isti stavbi nad dijaško menzo Domovina) in revijo Mladina. Od študija medicine se je preusmeril v študij filozofije in slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1929 je bil zadnji urednik revije Svobodna Mladina, naslednice Mladine, ki jo je urejal Kosovel. V tridesetih letih je sodeloval pri mladem PEN-u, bil je časnikar in urednik dnevnika Jutro, sodelavec Radia Ljubljana. Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF, pridružil se je partizanom, osvoboditev je pričakal v Dachau. Po vrnitvi je postal predsednik Slovenskega časnikarskega društva, deloval pa je tudi v gledališčih, v Drami in Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru. Zaradi očitkov o ideološkem programu je doživel obsodbe svojega dela, več let je preživel na Golem otoku, od kjer se je vrnil leta 1955, psihično strt, osamljen. Stalne zaposlitve ni naše, preživljal se je s prevajanjem, kasneje je dobil honorarno službo v Pomorskem muzeju. Popolno je bil rehabilitiran šele po osamosvojitvi Slovenije. Umrl je v Ljubljani, 29. septembra 1971 medtem, ko je čakal na zdravniški pregled. Pokopan je na Žalah.« (povzeto po Prostor slovenske literarne kulture, ZRC SAZU).
Kot pisatelj, znan je po ekspresionizmu in socialnem realizmu, je vsem najbolj poznan po zbirki pravljic Bog v Trbovljah, ki so izšle leta 1937 z dvajsetimi originalnimi lesorezi Maksima Sedeja, prej je izšla zbirka črtic Luči ob cesti (1932) in roman Peter se zbudi v življenje (1933). Leta 1962 je v Mariboru izšla zbirka pesmi Ogrlica. Iz nje objavljamo pesem z naslovom Ne bi prav rad.
Vse njegovo delo je zbrano v dveh knjigah, ki sta izšli leta 2006 pri založbi Litera, dragoceni pa sta tudi zato, ker v njiju najdemo Mrzelove radijske igre, drame ter druge objave.
Simona Solina
Ne bi prav rad
Srce mi trudno je zadremalo
in upanje mi onemelo je brez daha.
Samo oči so še bedele.
Nihče jim ni naročil, kam naj gledajo –
pa kdo bi le, saj so se vsi razšli.
In vendar iz navade –
o kratki dnevi, odkar sem te spoznal,
o neznanska večnost, kar te v duši nosim –
iz navade so se uprle v kraj,
od koder bi lahko prišla.
Saj vem, ne bo te.
In ko že je, kar je, nikar ne hodi.
Ne bi prav rad,
da me pričakovanje smeši pred ljudmi.
Naj bom rajši skala v krasu,
brez čuta, silna.
Ludvik Mrzel
