»Mogoče je slišati nesmiselno, ampak najino tekaško avanturo bi res lahko izpopolnila z izbiro ustreznih oblačil in obutve. In to kar ob kavi. Nazadnje sem namreč obljube superg kljub drobcenemu tisku prebrala že v trgovini. Vse možno obljubljajo, ne samo neoviranega gibanja. Tudi udobje in svobodo. Madona, ne vem, če to sploh obstaja. Udobje med tekom? Na svizca so najverjetneje pozabili. 🙂
Še dobro, da sva s tekaškim partnerjem kljub razliki v spolu precej podobno sočnega jezika. Ker če nožičke ne bodo mogle dovolj hitro teči, bosta namesto njih to rade volje počela jezika.

Teklo nas bo bojda enih 135. Bolj ali manj celih, če za tisto manj sodim po sebi. Če pride še Perkmandeljc, nas bo takšnih seveda več. 🙂  Mogoče mu lahko pomagam, in skupaj raje dežurava ob progi, no bolj resno zveni, da bova skrbela za požarstvo. Do 14. ure bi pa že nekako pririnila s huntom v Hrastnik. Takrat tam namreč podelijo pokale. In še kakšne druge nagrade. Pa štanti bodo! Mogoče poskrbijo tudi za morje. Ali vsaj za razglednice. In muzika, golaž, pir. Tako vsaj zagotavljajo organizatorji, upam da brez vrstnega reda. Vse našteto rajši kar naenkrat.« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.

ZT

Prejšnji članekTrboveljčani v rekordni Pragi
Naslednji članekPazimo na svoj planet