Sabina Kalaman je štartala včeraj, 10. novembra, ob 12. uri ob suhem, vendar oblačnem vremenu. Ob strani so ji, kot vedno, stali starši in tokrat tudi zvesta ekipa, ki jo je spremljala že na pripravah. Ta podvig trenutno pomeni vrhunec njene dosedanje bogate športne poti.
Z njo je začela še kot otrok v kajaku na Savi. Kot še mnogo drugih njenih vrstnikov, doma s spodnjega konca Hrastnika. Potem je sedla na kolo in razdalje so jo vlekle in vlekle. Vzor ji je bil oče, ki je igral nogomet in kolesaril. Huda poškodba je bila vzrok, da je opustila kolesarjenje in se zavezala teku na dolge proge. Šlo je počasi, sprva samo po nekaj kilometrov na dan, potem pa je steklo. Kar naenkrat so bila tukaj večja tekmovanja, kot so Ljubljanski maraton, Maraton Radenci, Beograjski maraton, Istrski maraton – vsakič je pretekla 42 kilometrov, na Kraškem maratonu Sežana je pretekla 21 km čez Italijo, na Ultramaratonu Celje – Logarska dolina je premagala 75 kilometrov, na Maratonu Savudrija 54 km. Poleg teka jo privlačijo tudi višine. Osvojila je Triglav in splezala na vrh trboveljskega dimnika. Pa tudi skoka v globino, privezana le na elastiko, se ne ustraši.
Še nikoli ji ni prišlo na misel, da bi se ustavila. Neomajno verjame vase. Ustavijo jo lahko samo poškodbe. Tako, kot zadnja po zadnjem teku od Ljubljane do Debelega rtiča, ko je v 12 urah pretekla 112 km. Poškodovala si je stopala, doletelo pa jo je še vnetje slepiča, ki ga je bilo potrebno operativno odstraniti. To je bila že njena osma operacija pri njenih rosnih 27 letih.
Ampak za čuda so poškodbe nekakšen kvas za njene nove podvige. Ko nemočna leži v postelji, nenehno načrtuje in snuje. Tako se ji je tudi utrnila misel za sedanji podvig.
Milko Plahuta
