Roman Kralj: Raje dva tehnika pravočasno kot utrujen zdravnik prepozno
O zdravstvu se v zadnjem času veliko govori. Tudi v Zasavju, kjer močno odmeva namera Ministrstva za zdravje o reorganizaciji nujne medicinske pomoči. Pa seveda tudi napovedi stavk zdravnikov. O tem in še marsičem drugem smo se pogovarjali s specialistom družinske medicine, zdravnikom Romanom Kraljem. V zagorskem Zdravstvenem domu vodi zasebno ambulanto družinske medicine, v trboveljskem Zdravstvenem domu pa je še šef stroke.
Bi vi stavkali, ko je bila napovedana stavka?
Ne, jaz ne stavkam že 25 let, ker v osnovnem zdravstvu stavka skoraj ni možna. Pregledati je treba vse mladostnike pod 18 let, vse starejše nad 65 let, vse kronične bolnike in vse akutne bolnike. Malo jih ostane, ki jih v naši ambulanti ne bi pregledali. Mogoče bi lahko opravili kakšno administrativno obremenitev manj, ampak niti to nima nobenega smisla, saj je treba to delo opraviti naslednji dan. V primarnem zdravstvu je stavkati čisti nesmisel.
Kje vi vidite največje težave zdravstva?
Razumem se na primarno zdravstvo. V njem praktično 25 ali 30 let ni nihče razmišljal o kadrih. Nihče ni razmišljal, da se kot družba staramo, da je čedalje več kroničnih bolnikov, da je tehnologija napredovala, da je medicina napredovala, da je dela praktično vsak dan več. Za povrh pa nam poleg strokovnega dela vsako leto nalagajo dodatna administrativna bremena, ki so popolnoma nepotrebna. Če povem samo en primer, da se bo dalo razumet. Ko je zavarovanec nad 30 dni v bolniškem staležu, damo predlog imenovanemu zdravniku ZZZS za podaljšanje bolniškega staleža. Potem dobijo odločbo pacient, delodajalec in izbrani zdravnik pacienta. Ampak bolniški list moramo izpolniti mi, čeprav bi to preprosto lahko steklo med zavarovalnico in delodajalcem. To je le ena izmed številnih neumnosti, ki jih počnemo. Ampak nihče do sedaj ni imel ne volje ne energije, da bi se tega resno lotil in bi zdravnike in sestre razbremenil nepotrebnega dela. Samo govori se, naredi pa … Dobro, bili so uvedeni e-recepti, e-napotnice, neka e-hrbtenica obstaja, ampak gre vse veliko prepočasi. Organizacija v zdravstvu kasni 20 let.
Zasebno ali javno zdravstvo?
V vsakem primeru mislim, da je zelo malo zdravnikov v Sloveniji, ki so zagovorniki privatnega, zasebnega zdravstva. Več ali manj smo vsi zagovorniki javnega zdravstva. Samo težava je v tem, da v tej državi javnega zdravstva ne razumemo vsi enako. Politika ga razume predvsem kot državno zdravstvo, kjer imamo državne institucije, državne bolnice, občinske zdravstvene domove, imamo koncesionarje. To so organizacijske oblike pod državno kontrolo, za kar ni nobene potrebe. Javno zdravstvo pomeni to, da pacient plačuje zdravstveno zavarovanje in ko potrebuje storitev, gre s kartico, polico zdravstvenega zavarovanja do ustreznega izvajalca. Kdo je ustrezni izvajalec, pove stroka, to je zdravniška zbornica. Tam opravi storitev in zavarovalnica mu jo plača. To je javno zdravstvo. Javno zdravstvo niso državne bolnišnice, javno zdravstvo niso občinski zdravstveni domovi. Je pa dejstvo, da je v državnem zdravstvu najlažje … krasti. (smeh) Ja, tako je …
Vi imate zasebno ambulanto v zagorskem zdravstvenem domu, hkrati pa ste strokovni direktor v ZD Trbovlje. Kako to, da ste se odločili za takšno pot?
Seveda me je na to mesto pred malo manj kot šestimi leti najprej povabil sedanji direktor dr. Tomše. Za tako odločitev je moral biti zelo pogumen. Upam, da mu ni žal.
Dva razloga sta, zakaj sem se odločil za to, da prevzamem nalogo strokovnega vodenja v ZD Trbovlje. Ena stvar je bila to, da je bilo v ZD Trbovlje pred sedmimi, osmimi leti katastrofalno stanje, kar se kadra tiče. V domu je bilo pet zdravnikov, imeli pa so trinajst programov za družinsko medicino. To so redni programi, poleg tega še dežurna služba, pokriti je bilo treba domove. Trboveljski pacienti so zjutraj ob petih hodili pred zdravstveni dom in niso vedeli, če bodo do treh popoldan prišli na vrsto. Zdravniki so nosili kartoteke v dežurno službo in so ob dveh zjutraj pisali recepte. Jaz pa imam sedem specializantov družinske medicine in nekako sem razumel, da jim je treba urediti tudi delovne pogoje. Ni dovolj, da jih samo strokovno usposobimo, ampak jim je treba zagotoviti tudi vsaj približne delovne pogoje, da ne bodo čez štiri ali pet let uničeni.
Druga stvar je bila nekoliko bolj egoistična. V tej ambulanti sem delal 25 let in v polovici svojih ambulant sem bil hkrati tudi dežurni zdravnik. Kar pomeni, da sem zapustil svojo ambulanto in šel na teren. To je pomenilo, da sem končal z delom nekje ob desetih zvečer ali ob petih popoldne in zadeva je postala nevzdržna. Če sem hotel nekaj spremeniti, sem vedel, da je potrebno, da se zadeve začnejo urejati na malo na višjem nivoju. Zdravstveni dom v Trbovljah ima EHP (enoto hitre pomoči) v urgentnem centru Trbovlje. Že kakšnih osem let prej sem se ukvarjal tudi z organizacijo NMP. Zato sem se takrat odločil, da prevzamem to delo. Če nimaš nobene izvršilne moči, ne moreš ničesar spreminjati.
Kako vam je v šestih letih uspelo tisto, kar ste si zadali?
V Trbovljah imamo v družinski medicini pokrite vse programe. Imamo tri specializante, za nekaj let vnaprej je poskrbljeno za družinsko medicino v ZD Trbovlje. Kar se tiče urgentne medicine oziroma NMP v Zasavju pa ravno zdaj potekajo končna, finalna dogovarjanja. Verjetno bo po tridesetih letih urejena NMP in dežurna služba v celi državi in s tem seveda tudi v Zasavju.
Vemo, da so do nove ureditve politiki, predvsem župani, zadržani, tako v Hrastniku kot v Zagorju. Iz ZD Trbovlje pa je direktor poslal čisto drugačno pismo, da podpirajo takšno ureditev. Kakšno je vaše mnenje?
NMP in dežurna služba morata naslavljati prave paciente. Pravi pacienti za NMP so kritično bolni in neodložljivo bolni ter tisti, ki težko pridejo do zdravnika, ker so gibalno ovirani. Ravno ti dve skupini pa trenutna organizacija dežurne službe v Zasavju slabo naslavlja. V Zasavju imamo samo eno specialistko urgentne medicine, ti so najbolj usposobljeni za oskrbo teh bolnikov. Če govorimo o neodložljivih pacientih, ki so gibalno ovirani, to so starostniki, polimorbidni, paliativni bolniki. Ti v soboto pokličejo, da imajo zdravstveno težavo, dežurna ekipa reče, vi niste za nas, ker ne izpolnjujete kriterijev za urgentno medicino. Potem jih včasih pregleda urgentna ekipa, včasih pa tudi ne. Osebni zdravnik takrat ne dela ali pa nima časa, da v rednem delovnem času pride na hišni obisk in ostanejo brez zdravstvene oskrbe. Kar je najhuje. Torej, v trenutni organizaciji NMP in dežurne službe naslavljamo praviloma tiste paciente, ki dežurne službe ne potrebujejo. Ampak zato, ker so se oni odločili, da ob dveh zjutraj potrebujejo pregled zaradi relativno majhne zdravstvene težave, ker imajo zjutraj službo in nimajo časa čez dan, zato v času dežurne službe pač hodijo v te ambulante. Razumem župane, da želijo zagotoviti oskrbo teh ljudi, da bodo prišli do zdravnika kadarkoli si zamislijo. Ampak za take probleme je izbrani osebni zdravnik oz. zdravstveni dom. V času dežurstva, kar je med osmo uro zvečer in sedmo uro zjutraj in čez vikende in praznike, je pa dežurna služba namenjena kritično bolnim in tistim, ki so neodložljivo bolni. Torej tistim, ki ne morejo čakati še dva dneva, da jih bo nekdo pogledal. Teh pa z današnjo organizacijo NMP praviloma ne naslavljamo.
Če sva čisto plastična. Kaj bi pomenilo, da ni nujne medicinske pomoči čez noč in čez vikende v Zagorju in Hrastniku za bolnika?
Laična javnost ne razume NMP. Nujna medicinska pomoč ne pomeni nujno zdravnika. NMP pomeni, da v pravem dostopnem času, ki je v principu samo 6 minut, do kritično bolnega pacienta pride ustrezno izobražen in ustrezno usposobljen zdravstveni kader. Dva zdravstvena tehnika izpolnjujeta vse kriterije za to. In zato je zelo napačno govoriti, da v Hrastniku in Zagorju ne bo več urgence. To je čista laž. NMP bo vedno v Zagorju in Hrastniku, tu bomo imeli mobilne enote nujnih reševalnih vozil z dvema tehnikoma, ki bosta usposobljena in bosta imela izvozni čas ene minute. Imela bosta obvezo, da izvozita v eni minuti. Če bo zdravnik potreben na terenu, bo vedno prišel ali pa bo konzultiran na daljavo. Saj vendar živimo v digitalni dobi. Ni nujno, da bo prišel po zemlji, lahko bo prišel po zraku. To bo urejala dispečerska služba zdravstva, ona bo aktivirala pravega zdravnika. Največja demagogija oziroma zavajanje ljudi pa je, da ne bo več dežurne službe oziroma NMP. To je čista izmišljotina. Jaz velikokrat rečem, če se meni ali pa mojim kaj zgodi, imam veliko rajši, da prideta v pravem času dva izurjena tehnika, kot da prepozno pride en utrujen, zaspan zdravnik.
Zakaj ste se, ko ste bili mladi, odločili za poklic zdravnika?
Za študij medicine sem se odločil, ko si še niti nisem predstavljal, kako vse skupaj poteka. Odločitev je padla že v sedmem razredu osnovne šole in potem so bile poti usmerjene proti temu. Zato sem šel v gimnazijo in potem na študij medicine. Ko smo se vpisovali na fakulteto, sem se zdrznil, kaj pa če ne bom naredil sprejemnih izpitov? In sem vpisal še veterino kot drugo opcijo. Hvala bogu sem naredil sprejemne izpite v prvem roku in se znašel v svetu zdravstva.
Kaj je lepega v poklicu družinski zdravnik? Zakaj se človek odloči za družinskega zdravnika, ne pa za specializacijo v kliničnem centru?
Kdor rad dela z ljudmi, kdor se z njimi rad pogovarja, mora biti družinski zdravnik. Eden temeljnih postulatov družinske medicine je kontinuiranost. Se pravi stalnost. Mi paciente spremljamo praktično 40 let in jih poznamo. Poznamo njihove družine, poznamo, kje delajo, kje se gibljejo, celo, kako razmišljajo. In to je prednost, ki je nima noben drug zdravnik. Lepota družinske medicine je takrat, ko vidiš, da tvoji pacienti lepo živijo. Da so zadovoljni sami s sabo in če jim družinski zdravnik lahko pri tem, kar se zdravstva tiče, pomaga, malo svetuje, je to res lepo.
S počutite Litijana?
Ne, jaz sem Izlačan. Rojen sem na Izlakah, otroštvo sem preživel na Izlakah, potem sem šel v vojsko in ko sem bil star 20 let, sem odšel na faks. No, tam sem v času študija spoznal mojo ženo, poročena sva 32 let, in toliko časa živim v Litiji.
Kako gledate na Zasavje? Je tu kaj drugače kot v kakšni drugi regiji? Že Litija je drugačna …
Ja, Litija je malo drugačna, gotovo. Zasavci smo pa super ljudje. Ko enkrat človeka sprejmemo, je naš. Mogoče smo malo nezaupljivi, včasih mogoče malo preveč. V osnovi pa smo dobri ljudje.
