»Najvišji dimnik v Evropi je bil z vsakim parnim korakom videti še višji. »Treba bo u lukno, bliz sma, jebenti!«. Da. Savski rov. Ampak pred vhodom nova okrepčevalnica – s hektolitrom vode in kupom pomaranč. To mi deli! Pa ne, da bi bila utrujena, žejna, lačna ali potrebna česar koli drugega, lepo in prijetno je bilo malce postati in poklepetati s prijaznimi ljudmi ob progi. Neizmerno nekulturno bi bilo, da tega ob taki angažiranosti prisotnih ne bi počela. »A pred nama res noben tekač ni postal pri vas?« »Ne, skoraj ne. Vzamejo in laufajo naprej. Se jim mudi.«
Kam že?, se vprašam. Regionalna cesta je že (spet) odprta, štanti bodo v Hrastniku do treh popoldan, tam spodaj pa nas tudi verjetno ne smejo kar pustit. Savski rov, prihajava! »Langzam pa zihr«, tolažeče ponavlja moj sparing partner meni v tolažbo, ko se spoprimeva s têmo. Res prijateljsko. Cenim to. Ker namesto da bi »laufu ku sneta skira«, se raje druži, odločen da natančneje spozna zasavsko podzemlje.

Ravnina. Dolga v pi.. No, skoraj neskončna. Ker konca namreč ni bilo videti. Spomin nanj pa je bil še precej svež. In to celo pot od Trbovelj do Hrastnika. Zvezdno obzorje. Bog, kakšno nesrečno ime za zaprt prostor. Meni pa še vedno najbolj zanimiv del vseh teh kilometrov – star jamski, z opeko obzidan rov.

Na križišču Savskega rova in rova, ki se v smer Save vije iz trboveljskega Ajnzerja, sem malce pogledovala naokoli. Tam je bila v času zadnjega zimskega jamatlona namreč okrepčevalnica na križišču 7 (n krajcung sjdm). Tokrat dvakrat spet – spet vode po želji in spet ne Samota. Njegovi kumerati samoreševalci pa so tam še vedno. Še dobro, da sem tokrat sabo imela svojega.

In spet menjava občin. Sigurno meja. Trboveljska têma se prevesi v hrastniško. Šine so še, kako bi prav prišla še kakšna cicka.. Ali pa hunt. Če so svoje čase v njih po teisti poti iz jame Hrastnik vozili premog do trboveljske separacije, bi šlo verjetno tudi v nasprotno smer. In tudi vlogi sva imela že razdeljeni. Jah, zna se, ko kosi, … 🙂

Ampak zadnji del jamskega dela maratona mi je bil pa najbolj všeč. Zmanjka sape, zmanjka volje do pogovora, samo še noge premikaš. In šteješ, koliko kletvic obvladaš. Medtem ko rineš v tisti prekleti Barbara vpadnik. Kako lahko pustijo, da se ravno zadnjih 150 dolžine dvigne za 40 metrov višine … Kaka firma!

Pa to še ni bilo vse. Za ceno enega si bil deležen dveh – ciljnih sprintov namreč. No, vsaj možnosti zanju. Nama malce podaljšana ciljna ravnina, kjer se malček spraviš k sebi, in namesto svežega zadihaš pristen hrasnšk luft. In se pripraviš na skandiranje oboževalcev ter veselje pomagačev organizatorjev, da je ta môra z zadnjima udeležencema vendar končana. In to na frej nedeljo! Skoraj istočasno so namreč jamo zapuščali tudi ne konkurenti z 21-ke. :-)« med drugim piše Barbara Hanžič Visinski na spletni strani www.rudarski-maraton.si.

ZT

Prejšnji članekTjaša Zajec, prva debaterka
Naslednji članekJerajevi prva nagrada