Ko danes pogledate na svojo »televizijsko« izkušnjo, kakšni so vtisi?
Še vedno se mi zdi, da je bila to ena taka priložnost, ki ni dana vsakomur. Odprla mi je vrata na prodajna mesta, na katera si prej ne bi upal pomisliti, in tudi povečala prepoznavnost.
Kako pa ste se počutili pred televizijsko kamero?
Snemanje je bilo zanimivo, ker je vse skupaj kot neka tretja dimenzija, sploh če pride sedem ljudi samo zaradi tebe … V začetku ti vedenje pred kamero ni prijetno, kakšne kadre je treba posneti večkrat, ampak potem se mi je pa že zdelo kar običajno in sem se navadil.
So vas kdaj vzele v roke maskerke?
Joj, ja … Ko smo snemali na terenu ne, ko pa smo bili v studiu, so me prvič v življenju namazali. Še najbolj hecno pa je bilo, ko so pristopili k meni s pištolico »airbrush«, kakršno sem jaz včasih uporabljal v modelarstvu. Sem skoraj odskočil. No, potem se je izkazalo, da mi bodo z njo le nanesli puder na obraz. Zanimiv del je pa sledil, ko sem prišel domov. Če mi ne bi Petra (njegovo dekle, op. p.) povedala, kako naj si masko odstranim, bi se jaz mučil z milom in vodo pod tušem.
Predstavljali ste pivo Knap. Ste z njim navdušili tudi televizijsko ekipo?
Seveda sem pivo prinesel na razgovore in srečanja, razen enkrat, ko se je že začelo prodajati v Sparu in mi ga je dobesedno zmanjkalo. Pili smo ga tudi na decembrskem zaključnem srečanju.
Jim je bilo všeč?
Par se jih je našlo v ekipi, ki so bili tako navdušeni nad njim, da sem bil še sam presenečen. Nekaterim ta grenčina, bolj kavast okus piva ni sedel, ampak to je čisto normalno, saj ne more biti všeč vsem. To se je izkazalo tudi na degustacijah v Sparu. Nekateri so kupili kar po dvanajst piv naenkrat, drugim ni bil všeč, ali pa so bili zapriseženi »zeleno-rdeči«, če se malo pošalim. A glede na to, da večinoma nagovarjam moške, je bilo zanimivo, da kakšnemu okus ni bil všeč, potem pa ga je poskusila njegova žena ali dekle, ji je bil pa tako všeč, da ga je kupila.
Kako to, da vas je pivo tako navdušilo?
Se mi zdi, da bolj, kot ga raziskuješ, več vprašanj se odpira. Da bi osvojil vse znanje o pivu, se mi zdi misija nemogoče. Ampak ravno to me najbolj zanima, eksperimentiranje z okusi …
Koliko ste do zdaj vložili v svoj produkt?
Okrog sedem, osem tisoč evrov. Ampak tu gre za domačo opremo. Izvajam testiranja, skladiščenje, pakiranje … proizvodnjo pa najamem drugje. Ta investicija bi bila zame trenutno previsoka. Načrt za letošnje leto je variti cca 6 tisoč litrov mesečno.
Kakšni so vaši načrti?
Čisto odkrito povedano, bi bila lastna proizvodnja glede stroškov posel za par generacij. Se pravi, če bi začel, bi se z njo lahko preživljal, ne bi pa imel naložbe povrnjene. Razen, če bi se distribucija razširila v Evropo, kar pa si danes še ne znam predstavljati. Je pa res, da si pred kratkim nisem predstavljal niti tega, da bo že tako razširjena v Sloveniji. S 1. februarjem je pivo Knap na voljo že v 40 Sparih in 13 Intersparih po Sloveniji.
Kdaj ste naredili prvi požirek piva?
Poskusil sem ga kar zgodaj in mi ni bil všeč.
Kdaj pa vam je postal?
Mislim, da nekje v drugem, tretjem letniku srednje šole.
Kdaj poskusite tudi kakšno drugo pivo?
Pri pivu je tako, da ni vsako za vsako priložnost. Poleti po košnji trave, ko ti je vroče in si žejen, ne boš posegel po sladkem pivu. Ko sem bil v Belgiji, sem se srečal z okrog osemsto različnimi pivi. Ti različni okusi so me fascinirali … Recimo belgijsko kislo pivo. Ne moreš si misliti, da je lahko užitno, a je zelo pitno. To poskušanje in preizkušanje me še vedno najbolj zanima.
Malokdo ve, da ste »krivi« tudi za kresovanje v Kisovcu, ki je zdaj postalo že tradicionalno.
Kot otrok sem hodil k teti na kres na Mlinše in mi je bilo zelo všeč. Potem sem dal v sedmem razredu pobudo in smo s sošolci naredili kres na travniku nad našo hišo, poleg stare skakalnice. Prvo leto nas je bilo enih deset, naslednje že čez trideset, tretje leto pa jih je prišlo že kar tam čez petdeset, tako, da nam je v pol ure zmanjkalo čevapčičev. Vmes sem ustanovil Športno društvo Kisovec in tako smo začeli z organizacijo kresovanja na Čebinovem travniku. Pridružil se nam je še Šklab, ki je danes glavni organizator. Vesel sem, da se je prijelo. Kar nekaj mi jih je reklo, da ko bomo mi nehali, ne bo več kresovanja, ampak sem verjel, da če bomo naredili »dober prenos znanja«, se bo to nadaljevalo. Tako smo pet let delali skupaj, potem pa je Šklab organizacijo vzel za svojo in uspešno nadaljujejo tradicijo.
Sodelujete tudi pri podjetniškem meetupu. Od kod ideja za to?
Ko sem dal pobudo za zasavske podjetniške meetupe, ki smo jih nato v enem letu izvedli pet, sem imel v mislih povezovanje mladih, ki že nekaj delajo, ki imajo realne izkušnje in probleme v podjetništvu … Izkazalo se je, da so srečanja pritegnila tudi druge. Ampak morali smo se prilagoditi tudi z vsebino. Na prvem srečanju nas je bilo okrog štirideset, na drugem dvajset, na tretjem pa smo ostali skoraj sami organizatorji. Takrat smo se vprašali, kaj delamo narobe. Ustanovili smo skupino na Facebooku, poklical sem ljudi in jih vprašal, kaj pogrešajo, zakaj ne prihajajo več … Na podlagi njihovih potreb smo začeli spreminjati koncept in razširjati vsebine. Nazadnje nas je bilo spet šestdeset. Tudi letos načrtujemo pet »meetupov«. Organiziramo jih FB skupina Kamerad, RRA, Punkt, MCT in MCZos, krožimo po vseh treh občinah, čeprav v Hrastniku še nismo bili, vendar je v načrtu …
Bi rekli, da so mladi Zasavci postali bolj odzivni, podjetno usmerjeni?
Na splošno se mi zdi, da se situacija spreminja. In to zato, ker mladi nimajo več te podpore v osnovni družini, ki bi jim lahko omogočala, da so doma. Generacija pri 30. letih je brez delovnih izkušenj, in mladi so prisiljeni, da nekaj storijo. Ko nastopi bolečina, nastopijo tudi spremembe.
So to tudi vaše izkušnje?
Moje izkušnje so, če povem malo za šalo in malo zares, veliko napak in zapravljenega denarja. Po srednji tehniški šoli v Trbovljah sem diplomiral na logistiki. Nato sem želel nadaljevati študij menedžmenta na ljubljanski ekonomski fakulteti, pa sem ga »zgrešil« za eno piko. Pridružil sem se skupini Podjetno v svet podjetništva, ki se je takrat v Zasavju šele začelo izvajati. Po enem mesecu sem odprl popoldanski s. p. in imel tri leta gostilno v kisovškem športnem parku. Pogodbeno sem se ukvarjal tudi z računovodstvom, kar počnem še danes. Nekako z računovodstvom zaslužim denar, s katerim financiram svoje ideje …
Kje se vidite čez pet let?
Upam, da bom še vedno ustvarjal v Zasavju in se bom sposoben preživljati s tem, kar počnem. Čedalje bolj spoznavam, da uživam tudi v tem povezovanju na vseh sferah delovanja in tudi na tem področju bi rad delal v prihodnje.
Kaj pa počnete v prostem času, če vam ga sploh še kaj ostane?
Preživljam ga z dekletom, sprehajam psa in igram odbojko.
Tatjana Polanc Kolander
