sobota, 20 julija, 2024

Iz te kategorije

Rejništvo je lahko lepo

Petnajsti dan maja obeležujemo mednarodni dan družin. V tem tednu (danes prvič) bomo objavili tri zgodbe zasavskih rejniških družin, ki so jih pripravili na Centru za socialno delo Zasavja. Centri za socialno delo v Sloveniji se soočajo s pomanjkanjem rejniških družin. Tudi zato objavljamo zgodbe. Da mogoče vzpodbudimo še kakšno družino za odločitev o rejništvu. Tokat objavljamo pogovor z rejnikom iz Zagorja.

Povejte, prosim, nekaj besed o sebi in svoji družini.

Sem rejnik, prihajam iz Zagorja ob Savi. Z ženo imava trenutno v rejništvu dva osnovnošolska otroka, ki sestavljata našo družino že nekaj let. Otroka imata s svojo biološko mamo občasne stike, ki so se ob začetku izvajanja rejniške dejavnosti izvajali v živo, sedaj pa mama že nekaj let živi v tujini in stiki potekajo le preko telefonskih pogovorov. Z otrokoma se redno pogovarjamo o bioloških starših in njunih koreninah. Obema z ženo se zdi pomembno, da se obnašava kot navadna starša in marsikdo ne ve, da sta otroka pri nama v rejništvu. Ker sta otroka z nama že tako dolgo, naju z ženo kličeta z besedama ati in mami, kljub temu pa poznata tudi svoj izvor.

Kako ste se odločali za rejništvo in kako je zorela odločitev za ta korak?

Z ženo sva imela težave pri tem, da bi imela svoje otroke. Najprej sva se odločila, da bi bil najboljši korak posvojitev. Vpisala sva se na tečaj glede posvojitve, kjer sva pridobila veliko informacij o razvojnih obdobjih otrok, kakšne so posebnosti posvojenih otrok ter otrok v rejništvu, informacije sva dobila glede zakonodaje, ki jo morava poznati na omenjenih področjih. Ker je postopek posvojitve precej dolgotrajen, sva želela že v vmesnem času varno okolje ponuditi otrokom, ki to potrebujejo in zato sva se odločila, da bova postala rejnika. Vedela sva, da imava na tem področju že nekaj znanja, razumela sva tudi, da je rejništvo le začasna možnost, dokler se razmere v matični družini ne spremenijo do te mere, da gredo otroci nazaj v družino. Kmalu po tem, ko sva pridobila dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, sva dobila možnost v svojo družino sprejeti kar dva otroka – bratca in sestrico, ki sta bila takrat stara dve in tri leta. S strani centra za socialno delo sva prejela podatke o otrocih in se spoznala z njuno mamo. Ob začetku izvajanja rejniške dejavnosti nismo imeli stikov z biološko mamo, kasneje pa je sodišče dodelilo stike, ki so potekali dvakrat tedensko. Stiki so bili pol leta nadzorovani s strani CSD, nato pa pogosto mama ni prišla na stike in ni sporočila, da je ne bo, tako da smo otroka vnaprej pripravili že na možnost, da mama zanju kdaj ne bo imela časa.

 

Ob začetku izvajanja rejniške dejavnosti sva si vzela večmesečni dopust, da smo bili veliko skupaj, hitro smo se navezali drug na drugega. To navezanost sva začutila tudi že prej, ko sva nekajkrat odšla na obisk v krizni center, kjer sta bila otroka začasno nastanjena pred sprejemom v našo družino.

Ste imeli ob tem kakšne pomisleke ali strahove?

Za rejniško dejavnost sva se odločila zelo hitro, ko se je ponudila priložnost za namestitev otrok. Nisva imela hudih strahov, saj sva bila na to odločitev pripravljena in sva o njej veliko razmišljala. Edino, kar je bilo takrat precej prisotno, je bil povečan občutek odgovornosti, saj v rejništvo sprejmeš ponavadi otroka, ki ni več dojenček in ima svojo čustveno prtljago in je takoj, v tistem trenutku, ko ga sprejmeš v svojo družino, odvisen od tebe. Ko smo se z otrokoma vračali iz kriznega centra, se spominjam, da sem se po avtocesti peljal zelo počasi, ker me je skrbelo, da se ne bi kaj zgodilo na cesti. Poleg tega sva potrebovala nekaj časa, da se je ta občutek zaskrbljenosti in odgovornosti nekoliko zmanjšal. Na začetku namreč skrbiš za otroka, za katerega prej ni bilo poskrbljeno, in moraš kot rejnik zanj veliko bolje poskrbeti, kot je bilo prej. Ker sta imela otroka slabe izkušnje iz preteklosti, sva menila, da si zaslužita več pogovorov, čim več nege in ljubezni ter več skupnega časa. Pomislekov nisva imela, ker sva prišla v določena leta, ko sva si želela družino in sva veliko razmišljala o otrocih, zato sva bila pripravljena na nov korak, pripravljala pa sva se sproti. Ko sva pripeljala otroka domov, sva se sproti tudi učila, kako pogosto ju previjati in hraniti, kako se igrati in ukvarjati z njima, vendar pri tem nisva imela večjih težav, saj sva imela določene informacije že od prej. Zadnja tri leta sem veliko doma z otrokoma, kar je zanju zelo dobro, saj jima lahko ponudim veliko časa, pozornosti ter jima pomagam pri šolskih obveznostih.

Ali lahko opišete najlepše izkušnje, dogodke ki ste jih doživeli tekom izvajanja rejništva?

Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko sem imel zvečer ugasnjene luči in sem razmišljal o različnih stvareh. Naenkrat sem začel razmišljati o tem, da imam otroka, ki sta pri meni v rejništvu zelo rad in je to močna ljubezen. Prav tako sem razmišljal, kako ju zaščititi, da bi bila varna in se jima ne bi kaj zgodilo. Kot rejnika sva z ženo zelo zaščitniška – kadar sta otroka zunaj ali obiskujeta obšolske dejavnosti sva z njima redno v kontaktu. Lahko rečemo, da je bil pri nas primer dobre prakse, saj sta bila otroka v kriznem centru zelo malo časa, preden sta prišla k nam v rejniško družino. Prav tako sva dobila z ženo vso podporo vrtca pri vključitvi otrok v družbo. Otrokoma so omogočili, da sta bila najprej v isti skupini, nato pa smo imeli tudi pogovore glede tega, kdaj bi bil primeren čas za to, da nadaljujeta obiskovanje vrtca vsak v svoji skupini. Tudi zdravniki so pomagali glede cepljenj, saj sta bila cepljena po sistemu druge države. Pri vseh strokovnih službah sva dobila veliko pomoči in podpore. V šoli jima omogočijo različne vsebine in dejavnosti, kjer se vključujeta v družbo in se učita novih stvari, o katerih se nato pogovarjamo tudi doma.

S kakšnimi pastmi in izzivi izvajanja rejniške dejavnosti ste se srečali?

Pasti pri izvajanju rejniške dejavnosti je lahko več. Spoštujem tiste, ki sprejmejo otroke s posebnimi potrebami, saj je potreben še pogostejši nadzor in pomoč takšnemu otroku. Prav tako lahko pride v rejniško družino otrok s hudimi psihološkimi težavami, s težko problematiko iz otroštva (npr. hudo zapostavljanje, nasilje, spolno zlorabo), kar ni lahko. Za takšne otroke bi morali biti vsi bolj usposobljeni in imeti daljši tečaj, kjer večkrat dobiš informacije o tem, kako delati s takšnimi otroki. Najina otroka nista imela omenjenih težav. Ko sva bila midva na usposabljanju, mi je bilo všeč, da smo se tudi po končanem izobraževanju udeleženci družili na skupinah in se pogovarjali o konkretnih težavah, s katerimi se soočamo. Skupine za rejnike so dragocene, saj je dobro, da se pogovarjamo o problemih, ki jih imamo vsi in skupaj pridemo do rešitev. Obisk podobnih interesnih skupin bi priporočal tudi osebam, ki imajo svoje otroke, saj moramo biti do sebe iskreni in prositi za pomoč, ko jo potrebujemo. Ker v rejništvo pridejo otroci, ki so bili pogosto zapuščeni, imajo lahko težave tudi kasneje in je nujno, da jih kot rejniki prepoznamo. Zavedati se moramo, da se bodo morda pojavile tudi psihične stiske ter kako se z njimi soočiti.

Imeli smo tudi nekaj izzivov, ko sta otroka prišla v družino. Pridobiti sta morala rutino, ki je prej nista bila navajena, dobiti sta morala zaupanje v naju, hkrati sta se morala počutiti tudi sprejeto s strani razširjene družine. Prav tako sta morala začutiti sprejetost sosedov, prijateljev in družbe nasploh. Midva sva imela pri tem veliko podporo in otroka nista imela občutka drugačnosti, je pa lahko to izziv, s katerim se je potrebno v rejniški družini soočiti in se o tem veliko pogovarjati. V najinem primeru nisva imela negativnih izkušenj s strani družbe, sva se pa z otrokoma veliko pogovarjala o tem, kako se odzvati na morebitne komentarje, če bi se pojavili v prihodnosti.

Kako vidite svojo vlogo rejnika?

Kot rejnik poskrbim za otroke, da jim nič ne manjka – materialno in čustveno. Sicer je iz materialnega vidika poskrbljeno tudi s strani države, glede čustvenega vidika pa se z otrokoma veliko pogovarjam. Za rejništvo se oseba ne sme odločiti iz neprimernih motivov, ampak mora iti v rejništvo z vsem srcem in zato, ker želi pomagati otrokom. So tudi stiske, predvsem takrat, ko mora otrok nazaj v matično družino in se že ustvari vez med rejnikom in otrokom. Vendar pri tem pomagajo skupine, kjer se o tem pogovarjamo ter predelujemo čustva v zvezi z odhodom otroka nazaj v matično družino. Prav tako mora imeti rejnik razdelano to, da otrok v družino pride z določeno čustveno prtljago in mora razumeti, kaj otrok prinese s sabo glede genov in kaj je možno spremeniti z vzgojo. Rejnik ima veliko vlogo pri podpori otroka in pri oblikovanju primernejšega okolja za njegov razvoj. Moja vloga rejnika je tudi, da otroku dam ljubezen, delam na njegovih čustvih, vzamem v ozir tudi razvojna obdobja, prav tako otrok ne sme občutiti neprestane zavrnitve s strani odraslih oseb. Pomembno je tudi opozoriti, da občasno poleg staršev želijo imeti stike z otroki tudi njihovi stari starši in je potrebno upoštevati tudi njih.

Kako ocenjujete sodelovanje s centrom za socialno delo?

Naše sodelovanje s centrom za socialno delo je zelo dobro in pozitivno. Pomagajo nam pri vseh preprekah, na katere naletimo, ko se dogovarjamo z drugimi službami ali urejamo dokumentacijo za otroka. Dobimo tudi svetovanje prek individualnih projektnih skupin, ki so ponavadi enkrat letno. Imamo občutek, da nas na centru za socialno delo spoštujejo in upoštevajo naše mnenje, hkrati pa nam pomagajo, ko je to potrebno.

Kaj želite sporočiti vsem, ki razmišljajo o pridobitvi statusa rejnika?

Predlagal bi vključitev v tečaje, na katerih se bodoči rejniki tudi čustveno pripravijo na izvajanje rejniške dejavnosti, saj se pojavijo različne situacije, na katere smo težko pripravljeni. Na voljo so tudi skupine za rejnike, kjer lahko rejniki dobimo podporo pri težavah. Prav tako bi bilo primerno, da osebe, ki želijo biti rejniki, obiščejo tudi tečaj glede vzgoje in posebnosti otrok, ki so v rejništvu, saj je lahko sprejem in življenje otroka v rejništvu popolnoma drugačno, kot vzgajanje lastnih otrok. V rejništvo je potrebno iti z vsem srcem in ne zaradi statusa v družbi, torej morajo biti motivi za izvajanje rejniške dejavnosti primerni, ker je rejništvo lahko dolgotrajen proces. V našem primeru je bil proces zelo pozitiven, vendar je potrebno biti kot rejnik pripravljen na vse ovire, ki se na poti pojavijo. Razumeti je potrebno tudi to, da otrok, ki pride v rejništvo, nima naših genov, vseeno pa moramo v vseh pogledih zanj poskrbeti kot za lastnega otroka.

Daša Dolenc – strokovna delavka CSD Zasavje, Enota Zagorje ob Savi

Foto: arhiv Savus

PR objava


 

Previous article
Next article

Isti avtor