Janez Vidmar, lastnik podjetja EVJ Elektroprom, Izlake:
»Tako, kot jih večina poudarja, da je drugi tir nujno potreben, se strinjam tudi jaz. Problem pa je nastal, ker gradnja ni nikjer pripravljena (projekti, finančna konstrukcija). Govori se tudi o gradnji dvotirne železnice in pri tem se sami predlagatelji zapletajo v obrazložitvah. Zato sem vsekakor proti takšnemu načinu gradnje.
Kot prvo – investicijo mora financirati in speljati tisti, ki to potrebuje, in to so Slovenske železnice in Luka Koper. Ne pa državljani Slovenije. In zelo pomembno: o tem se ne smejo opredeljevati državne institucije niti Gospodarska zbornica.«
Tatjana Pirc, novinarka Radia Slovenija, Zagorjanka, ki živi v Ljubljani:
»Δημοκρατία, demokracija, demos kratos, vladavina ljudstva. Do zadnjega diha bom zagovornica demokracije, tudi neposredne, kamor sodijo referendumi. Na referendumih se ne bi smelo odločati o temah, ki sodijo med človekove pravice, ko o temeljnih pravicah manjšine odloča večina, kar se je pri nas že dogajalo z oploditvijo žensk z biomedicinsko pomočjo in z družinskim zakonikom. V obeh primerih se je volivce zavajalo, razprava je bila do skrajnosti spolitizirana in zmanipulirana. Ni prav, če se referendume zlorablja, ko gre za zahtevna strokovna vprašanja ali projekte, za katerimi so skriti umazani interesi. Gradnja drugega tira je polje preigravanj in zakulisnih iger. Tako v taboru ZA kot v tistem, ki je PROTI gradnji, me zmotijo neverodostojni posamezniki, ti kampanjo spreminjajo v cirkus brez pravih argumentov. Nerada se odločam o stvareh, ki jih ne poznam dovolj, vem pa, da Slovenija potrebuje razvito infrastrukturo, ne le za tovorni, tudi za potniški promet, oba sta, žal, še vedno v časih Marije Terezije. Če sem neodločena, se referenduma ne udeležim, doma ostanem s slabo vestjo, ker vem, da s tem prepuščam končno odločitev drugim in da brez aktivnih in odgovornih državljanov demokracija pade. Da Δημοκρατία pri nas ni dobrega zdravja, dokazuje tudi pomanjkanje javnih razprav. Teh skorajda ni več, so le še nebodigatreba »razprave«, v katerih zmaguje argument moči in ne moč argumentov. Referendumi pa so postali le še klavrno nadaljevanje vsega tega.«
Tomaž Pavčnik, gospodar Lovske družine Hrastnik:
»Spadam še v tisto generacijo, ki so jo učili, da je tvoja pravica in dolžnost, da se udeležiš referenduma, volitev. Poskušam se držati te »pravice«. Referenduma se bom udeležil. Imam svoje mnenje o gradnji drugega tira. Ali je drugi tir, po mnenju mnogih, res potreben, ali je, po mnenju nekaterih drugih nepotreben? Ali bo referendum uspel ali ne, to je zdaj vprašanje. Sprašujem pa se, zakaj smo volili naše poslance, če pa pri vsakem večjem vprašanju takoj razpišejo referendum, ki pa ni najbolj poceni. Se res ne znajo sami odločiti? Zakaj pa sedijo v parlamentu? To so pa še večja in večna vprašanja.«
Mojca Vozel, svetovalka in raziskovalka prehrane, Trbovlje:
»Referendumi so načeloma dobra stvar. V Sloveniji smo svojo državo postavili ob prevelikem zanašanju na »odgovorne« politike in ob premajhnem zanašanju na neposredno demokracijo, katere pomemben del so referendumi. Smešno je, kako ob vsakem referendumu zapravimo toliko besed za kritiko, koliko referendumi stanejo; lahko bi jih znali organizirati bolj učinkovito, hitreje, pogosteje in ceneje. Najbrž kritika referendumov pride prav tistim, ki želijo imeti vse niti v svojih rokah in odločati na svojo roko. Žal pa so referendumi pri nas največkrat orodje manipulacije z ljudmi. Že vprašanja so neredko postavljena tako, da bi ljudje izbirali politično opcijo, ne vsebine. Tokratni referendum je tako žal spet igra političnih opcij, ne odločanje o dolgoročnih koristih državljanov.«
Matej Strgaršek, direktor Knjižnice Mileta Klopčiča Zagorje ob Savi:
»Mislim, da je skoraj vsak referendum merjenje politične moči. V primeru drugega tira se mi zdi referendum nesmiseln in tratenje davkoplačevalskega denarja. Za ta denar bi lahko zgradili nekaj kilometrov drugega tira. Pred 168. leti je Slovenija dobila železnico. Drugi tir gradimo po 168. letih za prihodnost. Nujen je za gospodarski razvoj Luke Koper in Slovenije. Nesmiselno je nagajanje in kazanje politične moči. Politično moč naj stranke kažejo na volitvah in ne na referendumih. Sam bi spremenil zakon, ki ureja razpis referenduma, potrebno bi bilo zbrati 100.000 podpisov. Poslanci ali politične stranke ne bi smeli biti predlagatelji referenduma. Na ta način bi se drastično zmanjšalo število nesmiselnih referendumov. Državni zbor je zakonodajno telo, ki lahko suvereno odloča in odloči o vseh spornih vprašanjih. Čeprav je cena drugega tira visoka, bom na referendumu obkrožil za.«
