V enem letu je več dni posvečenih mednarodnemu boju proti raku, in sicer 4. februar, nato pa tudi cel prvi teden v marcu. V tem času naj bi pozornost še posebej namenjali ozaveščanju, da je to bolezen, ki lahko prizadene vsakega, pri njej pa je izjemno pomembno zgodnje odkrivanje in preventiva. Velika oznanjevalka in pozitivni vzor ženske, ki je bolezen prebolela, je Trboveljčanka Lidija Hutar. Je koordinatorka skupine za samopomoč bolnikom z rakom, ki v Zasavju deluje že 27 let. Koordiniranje skupine je prevzela septembra 2008, prej je bila njena članica.
Bilo ji je komaj 35 let, ko so ji potrdili diagnozo raka na dojkah. Sledila je operacija, odstranili so ji tumor in bezgavke, prestala je sedem ciklusov kemoterapije in 30 obsevanj.  »Potem pa se je začel boj,« je povedala. Komaj dve leti pred tem je za pljučnim rakom umrl njen oče, zato jo je diagnoza še bolj pretresla. Hromil jo je strah, da bo umrla in zapustila moža ter tedaj komaj sedemletnega sina. S svojimi negativnimi občutki se je lahko prvič soočila šele na rehabilitaciji v Dobrni. »Pomagali so mi pogovori in izkušnje drugih žensk, ki so raka premagale, delavnice in narava.« Lidija Hutar je bila pred boleznijo prodajalka v trgovini Klečka v Trbovljah. Delo je rada in z veseljem opravljala. Po operaciji pa ga zaradi limfnega edema na roki ni mogla več v polnem delovnem času. Do leta 2002, ko so trgovino zaprli, je delala s polovičnim delovnim časom, od tedaj prejema nadomestilo za brezposelno invalidno osebo.

Aktivna je v trboveljskem društvu invalidov, kjer prepeva v zboru, ki ga vodi Katarina Marolt. Dvajset let poje tudi v mešanem pevskem zboru Svoboda Trbovlje pod vodstvom Tine Pangeršič. Pred osmimi leti so ji odkrili diabetes tipa A, zato je včlanjena tudi v društvo sladkornih bolnikov. Prehranjuje se raznoliko, je večkrat dnevno in se izogiba belemu kruhu, sicer posebej na prehrano ne gleda. Aktivna je tudi v organizaciji Europa Dona. V okviru te se vsako leto udeleži seminarja. »Izmenjava izkušenj med sebi enakimi mi pomeni res veliko spodbudo,« je rekla. Čeprav je sprva oklevala, da bi se pridružila kakšni skupini. V skupino za samopomoč bolnikom z rakom v Trbovljah jo je prvič povabila moževa teta, že pokojna Vera Travn. »Ženske so bile takrat precej starejše od mene,« se je nasmehnila, »zato sem mislila, da ne bodo prava družba zame. Toda, ko so se mi predstavile in mi povedale, kdaj so zbolele in koliko časa je od tedaj že minilo, kako živijo in kako razmišljajo, sem takoj spremenila mnenje. Pomislila sem, če so vse te ženske tako optimistične in tako gledajo na življenje, bom zmogla tudi sama, ki sem veliko mlajša od njih. Imela sem cilj, živeti za svojega sina. Sprva, da konča osnovno šolo. Potem srednjo. Vesela sem, da sem ga lahko spremljala vsa ta leta,« je zadovoljno rekla, potem pa se zraven namuznila, »danes se veselim dni, ko bom dobila vnuke. Upam, da bodo kmalu na vrsti.«

Lidija Hutar je s svojo življenjsko energijo in toplim odnosom velika podpora vsem, ki se soočajo z rakom. Skupina za samopomoč, namenjena vsem Zasavkam, je pred leti odprla vrata tudi tistim, ki so zbolele za drugimi oblikami raka. Srečujejo se zadnji četrtek v mesecu v sejni sobi Zdravstvenega doma Trbovlje ob 17. uri. Redno prihaja v skupino do dvajset članic, včasih tudi več. »Želimo si, da bi se opogumile tudi tiste, ki se še niso. Toplo so vabljene,« je dodala borka za kakovostno življenje, ki si je po bolezni vzela najprej čas zase. Kot je rekla, se je morala naučiti sebe postaviti na prvo mesto, da je lahko zdaj na voljo tistim, ki preživljajo podobno preizkušnjo, kot jo je sama.

Tatjana Polanc Kolander