Benjamin Kreže je marca dobil naziv Spregledana zasavska osebnost leta. Tega mu je upravni odbor Akademije Zasavc leta podelil za njegov dokumentarni film o Viliju Fajdigi, trboveljski legendi bluesa. S Krežetom smo govorili o tem nazivu, o Fajdigi in o drugih projektih, ki ga trenutno zaposlujejo.
Kaj vam pomeni naziv Spregledana zasavska osebnost leta?
Sliši se malo hecno, boljše bi bilo, da bi bil »nespregledana osebnost« (smeh). Veliko mi pomeni, zdi se mi, da je za ustvarjalca pomembno, da njegovo delo v lokalni skupnosti prepoznajo kot nekaj dobrega.
Torej je bilo presenečenje prijetno?
Gotovo.
Se tudi sami počutite, kot da je bil vaš uspeh glede dokumentarnega filma o Viliju Fajdigi spregledan?
Kaj pa vem, mogoče malo. RTV je film odkupil – prijavili smo se na razpis – in ga že leto in pol sploh niso zavrteli, tako da niti ni bilo priložnosti, da bi ljudje to videli.
Kako to, da ga tako dolgo skrivajo?
Ne vem, oni so film odkupili, dali zanj nekaj denarja in s tem so postali absolutni lastniki. To pomeni, da lahko počnejo s filmom, kar želijo. Lahko ga tudi sploh ne zavrtijo, če se tako odločijo.
Pa je bilo denarja dovolj, da ste pokrili stroške?
(smeh) Ah, kje. Film smo delali pet let in, če bi preračunal mesečne stroške, ni »šans«, da bi jih s tem denarjem pokrili.
Torej zdaj čakamo, da bo RTV film predvajal?
Tako je. Zdaj končujem že drug film. Groba montaža je že narejena, tako da bo recimo v pol leta končan.
Povejte nam kaj več o njem.
Ko sem delal film o Fajdigi, sem zbiral arhivski material in sem dobil posnetek Trboveljskih slavčkov, ki je bil idealen za film. Ampak to so bili povojni Slavčki, potem pa sem izvedel, da so obstajali tudi že pred vojno in da so bili legendarni, najboljši na svetu. To so bili otroci iz najrevnejših družin, brez glasbene izobrazbe, a so peli po vsej Evropi, po najbolj priznanih dvoranah in, ko so jih ljudje slišali, so bili navdušeni.
Imate za ta film več glasbenega materiala kot za film o Fajdigi (za njim je namreč ostala samo ena kaseta)?
Manj. Slavčki so obstajali že v 30. oziroma 40. letih in takrat ni bilo nobene možnosti, da bi jih kdo posnel. A kot po čudežu je en posnetek vseeno preživel – prvi radijski prenos iz Evrope v Ameriko leta 1938 je bil ravno prenos nastopa Slavčkov. Nekdo v Ameriki je ta prenos posnel, tri, štiri pesmi, ki so sicer zelo slabe kvalitete, ampak so se kot po čudežu ohranile.
Boste posneli še kak dokumentarni film?
Ne, smo pa začeli z igranim filmom. O tem zaenkrat še ne morem veliko povedati, saj smo šele čisto na začetku, smo ga pa dobro zastavili in tudi ideja je dobra.
Ste zelo vsestranski umetnik, s čim se poleg filma še ukvarjate?
Po poklicu sem slikar, trenutno se ukvarjam z analogno fotografijo, vmes sem se s kiparstvom – mikro in tudi makro skulpture oziroma kinetikoni. Če opišem eno od njih: v krog smo postavili 12 skulptur Nikole Tesle. Tesla je imel rad golobe in jih je pogosto hranil, imel pa je tudi eno golobico, ki je bila njegova ljubica. No, teh 12 dvainpolmetrskih skulptur, ki hranijo golobe, se vrti in s pomočjo stroboskopa gledalci dobijo vtis, da se skulptura premika, da Tesla v resnici hrani golobe.
Kaj pa mikroskulpture, ki jih rezljate iz konic svinčnikov, od kod vam navdih?
Zanimal me je mikrosvet in ko sem videl podobne skulpture, sem videl v njih izziv in sem poskusil. Naredil sem dve seriji, ki sta nameščeni v kovčkih kot potujoča razstava. V vsakem kovčku je 10, 12 skulptur. To so figurice, visoke milimeter in pol, dva milimetra. Izdelava ene traja tudi po en mesec, po osem ur na dan. Gibi z nožkom so tako majhni, da se jih s prostim očesom ne vidi. Če bi me kdo videl, bi najbrž mislil, da sem malo zmešan, saj je videti, kot da pet ur sedim pri miru.
Pa je težko tako dolgo sedeti pri miru?
Treba se je umiriti v sebi, roka mora biti čisto mirna, dihanje tudi. Padeš v neko takšno čudno, napol meditativno stanje. Je sicer naporno, ampak, ko delaš, tistih pet, šest ur takoj mine.
V čem vidite lepoto prej omenjene analogne fotografije?
Analogna fotografija ima že več kot stoletno tradicijo in to je zame edina prava fotografija, ker ni tako popolna kot digitalna. Pri analogni fotografiji imam občutek, ki ga pri digitalni nimam – občutek, da res zamrzneš trenutek. Poleg tega pri analogni fotografiji različni filmi dajo fotografiji drugačen videz. Pri digitalni se mučimo, da posnamemo fotografijo in uporabljamo filtre, da bi bila videti kot analogna, ampak to nikoli ni to. Ko fotografiramo digitalno, naredimo fotografijo in takoj prevzamemo vlogo urednika – brišemo, urejamo … in nismo prisotni v trenutku, medtem ko smo pri analogni fotografiji bolj prisotni.
Imate poleg Slavčkov, fotografije in igranega filma še kakšne aktualne projekte?
A to ni dovolj (smeh)? No precej se ukvarjam tudi s hčerjo, ki je stara malo več kot 9 mesecev. Zelo jo zanima svet, kar naprej gleda okrog sebe, in se že vidi, da bo zelo radovedna (smeh).
Tekst in foto: Martina Drobne
