Naša prireditev Punce v jami še vedno odmeva. Organizatorji prejemajo različne odzive udeleženk. Objavljamo jih zjutraj okrog devetih. Danes objavljamo zapis Ksenije Oblak, ki se je prireditve udeležila v skupini inPlaninca in je v jami spremljala prijateljico Zvonko Zupančič.
Tokrat smo se dogodka Punce v jami 2024 udeležile tudi punce inPlaninca. Vendar to nismo kar ene punce. To smo punce, ki smo odločne, samozavestne, pogumne, vztrajne, polne veselja in dobre volje. Že v naši himni pojemo, da za nas ni ovir. To smo dokazale tudi tokrat, saj nam hoja v podzemlju ni povzročala težav.
Zame je to nepozabna izkušnja, ker do sedaj nisem še nikoli pod zemljo prehodila toliko kilometrov in v tako številčni družbi. Že pred vstopom v jamo, vsa ta množica punc, ki so pripravljene na izziv v podzemlju. Vsi nagovori in navodila so nakazovala na nekaj veličastnega. Energija, ki sem jo čutila na vsakem koraku me je napolnila in pričakovanje se je stopnjevalo.
Vstop v jamo je bil vznemirljiv, saj nisem vedela kaj lahko pričakujem. Nastopi tema, le še svetilka na moji čeladi osvetljuje pot, po kateri stopam. Tirnice na sredini tunela, oboki nad mano, zavedanje, da stopam v neznano podzemlje, mi požene kri po žilah, vznemirjenje narašča. Tokrat sem spremljala Zvonko, ki je to pot že prehodila v prejšnjih letih. Končno se zbere druščina punc inPlaninec in občutek varnosti preplavi moje telo. Samozavestno in odločno stopam po rovu navzdol v globino. Pesem in dobra volja nas je spremljala celotno pot, za kar je poskrbela naša Marjeta.
Občutki v jami so nepopisni: mir, spokojnost, tišina, sliši se samo šumenje vode in naša pesem. Lučka na koncu tunela se na koncu izkaže, da je to samo križišče, ki nam kaže pravo smer pohoda. In vse te lepote narave, čipke gliv, ki se vzpenjajo po zidovih teh tunelov, so nepozabni prizori.
Ponosna in hvaležna sem, da sem bila lahko del te zgodbe. Zagotovo naslednje leto zopet pridem in s seboj pripeljem še kakšno punco. Hvala za vso organizacijo in trud.
Ksenija Oblak
Foto: arhiv Savus, InPlaninec
