Pred nekaj dnevi sem slišala zgodbo iz učilnice osnovne šole. O fantu, ki je imel govorni nastop. V stiski ob (pre)težki nalogi je pred sošolci in učiteljico zajokal. Prva moja misel je bila: “Kaj vse je doživljal pred nastopom in do trenutka, ko so ga premagale solze?” Takoj naslednja pa: “Kaj je ob tem naredila učiteljica?”

Njihove poti ne morete prehoditi namesto njih! Fotografija Dre Dre s Pixabay

Dogodku, ki so fanta pripeljala do solz, je sicer botrovalo kar nekaj dejavnikov. Vendar ti tokrat niso pomembni.

Tokrat razmišljam in pišem o spoznanju, da je najbrž kar nekaj takšnih otrok, ki doživljajo podobno stisko, ker ne izpolnjujejo pričakovanj odraslih o njihovi vlogi šolarja, učenca, mlade osebe v obdobju šolanja, oziroma odraščanja.

V vzgoji in izobraževanju delam že 26 let in nisem še srečala starša, ki svojemu otroku ne bi želel le najboljše. Karkoli so počeli, razmišljali, vzgajali, vse je bilo v duhu za dobrobit njihovega otroka. 

Zato so ga vpisali h karateju, na flavto in še k angleščini. Dvakrat na dan so ga peljali na igrišče – da se razgiba in druži s prijatelji. Do petega leta so ga raje obdržali doma, da ne bi bil bolan. Delali so mu kašice, da se ne bi zadušil s kakšnim večjim grižljajem trde hrane; kupili vse igrače v otroški trgovini, da se ne bi čutil prikrajšan; popustili, da se ni raztogotil in razburil, ter vodili na vse otroške prireditve.

Smisel gornjega naštevanja ni v pozitivni ali negativni interpretaciji, pač pa v dejstvu, da vsi starši pri vzgoji svojih otrok izhajamo iz sebe. Torej:

Za mojega otroka je dobro to, kar jaz menim, da mu koristi.  

Pravzaprav pa je to, kaj otroku zares koristi, kar težko prepoznati. Ko je majhen, še ne zna jasno povedati, zna pa pokazati na način, da v nas vzbudi močna negativna čustva (jezo, strah, nemoč). Teh ne znamo prav dobro kontrolirati in samoopredeliti – kaj se pravkar dogaja v nas, zakaj občutimo, kar občutimo, in kaj naj s tem naredimo.

Ko malo zraste in pove, kaj so njegove ambicije, želje in zmožnosti, te pogosto zatremo, češ, da razmišlja nestvarno, ker še ni dovolj zrel. In potem nadaljujemo z lastnimi prepričanji in znanjem (kolikor ga premoremo, dasiravno ponavadi »mi dobro vemo«, kaj je za našega otroka najbolje).

Kaj pa otrok?

Otroci z nami že od rojstva razvijajo nek izjemen čustveni odnos, v vsaki družini poseben. Skoraj vse svoje mlado življenje sledijo napotkom, pravilom, vrednotam in pričakovanjem svojih staršev in družine.

Želijo slediti svojim top izbiram, pa tega ne morejo, ker jim starši ne pustimo. Delati morajo tisto, česar pravzaprav ne želijo. In to počnejo samo zato, da osrečujejo nas starše, ali zato, da ne prihaja do konfliktov. Ob tem se počutijo nemočne. Kadar to počnejo dlje časa, se ne morejo osebnostno izražati. In takrat se znajdejo v izjemno težkih situacijah.

Dragi starši, a s tem res delujemo v njihovo največjo korist?

Če kot starši izhajamo, da imamo svojega otroka res radi in mu v življenju želimo le najboljše, si lahko dovolimo kak korak nazaj in z malce razdalje ocenimo svoj odnos z otrokom.

Vprašajmo se nekaj ključnih vprašanj:

  1. Če je bistvo mojega življenja, da v njem igram glavno vlogo – ali to omogočam tudi otroku?
  2. Do česa on kaže strast?
  3. Kje in kdaj med nama prihaja do konflikta? Kaj bi lahko bil vzrok (so kriva moja pričakovanja; me je strah, da se mu kaj zgodi; sem njegovo življenje načrtoval že ob rojstvu, pa ne gre vse po načrtih; in tako naprej)?
  4. Kaj me pri vzgoji pravzaprav vodi?

Takšnih primernih vprašanj je veliko, naštela sem jih samo nekaj – za občutek, da lahko prepoznate, kaj se v vajinem odnosu dogaja.

Namen mojega razmišljanja je, da pri vzgoji otroka malce bolj objektivno ocenite svoje delovanje. Šele ko prepoznate svoje slepe pege, lahko pride do sprememb. Pomembno je začeti delovati iz ljubezni do otroka – da prepoznamo podobne stiske, kot sem jo opisala uvodoma.

Stisk, težav, negativnih čustev in slabih izidov velikokrat ne bomo mogli preprečiti; niti to ne bi bilo najbolje. Naj bo naša vloga podporna; ko otroci čutijo, da smo tam za njih in se z njimi radostimo, pa tudi žalostimo.

Prav tako naj bo naša vloga izobraževalna – otroku svetujmo, pokažimo, o možnih rešitvah razmišljajmo skupaj. In nikoli, res nikoli ne delajmo namesto njih. Dovolimo jim, da so vodje svojega življenja in se o življenju učijo iz življenja, torej tudi iz svojih napak in njihovih posledic.

In še zadnje, morda najpomembnejše – svoje življenje živimo polno, srčno, pobarvajmo ga s pisanimi barvami. Pokažimo otroku, da je življenje edino, kar imamo in ga moramo živeti s polnimi pljuči, s strastjo in verodostojno. Pokažimo mu in ponudimo roko, da bo lahko tako živel tudi sam.

Bodimo zgled in tudi otroci naj nam bodo v zgled. Kajti, če dobro pogledamo vanje, v zrcalu vidimo sebe.

Če vas je moje razmišljanje pritegnilo oziroma se takšne stvari sami sprašujete, vas v novembru vabim na okroglo mizo ‘Starši in (naši) otroci: skupaj poiščimo navodila za uporavo‘ v Večgeneracijski Center Zasavje.

Vir za več informacij: ‘Koledar brezplačnih aktivnosti | Zasavska ljudska univerza (zlu.si)

Barbara Vodeb

 

Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.

Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coaching za starše. S svojim znanjem in bogatimi izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.

Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.

Kontakt: Barbara Vodeb