»Kje pa oddam listek za rudarja spremljevalca? Pišejo namreč, da bo tam. Pha, sem vedela, da bi bilo ob prijavi treba prebrat tudi drobni tekst, ki pa ga moje kolegice seveda niso. Le zakaj bi ga? Potem se verjetno ne bi (več) prijavljale. Ali pa … A je možno, da ga jamatlonci res nimajo?
Opa, naslednja cvetka. Pred vstopom v jamo se je treba vpisat na seznam. To je približno tako kot so včasih pred odhodom na šiht knapi počeli z obeski. Šit. Na lastne oči sem to takrat videla. Matrstu, pripravljeni so na to, če se kdo od udeležencev ne pozajbra ven sam. Torej se jim je to zagotovo že zgodilo. Grr!

Prijavljenih nas je čz dvastu. To zna res biti zanimivo. Zanima me, koliko jih bo podobno kot bom to počela sama, brezglavo vandralo po tej obljubljeni zasavski Indiji Koromandiji. Še bolj kot to pa me zanima, kje hudirja bodo organizatorji našli vsaj toliko kot je prijavljenih, tudi (dobrih) humoristov.

Ker namreč z vsem ostalim nam obljubljajo tudi pokanje jame od jamskega humorja. Samo da ne začne pokat od česa drugega. In sama želim namreč imet svojega humorista. Ampak v nasprotju s knapovskim humorjem – čisto nič robatega, samo humornega mi zrihtite, prosim. In nikar mi skušat prodat Perkmandeljca. Smešna misel, za posrat!«

To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.

ZT