Pred nekaj dnevi sem raziskoval in razmišljal o hipersenzibilnosti. Majhen odstotek ljudi je izjemno občutljivih na (že neznatne) notranje in zunanje spremembe. Večina javnosti temu pravi motnja. Jaz pa razmišljam – če večina tega ne počne, ne zna – gre res za motnjo, ali zgolj za nekaj kar ni dano večini, torej nekako ni norma-lno.
Pogosto sebe (in druge) zalotim pri občudovanju živali in njihovih sposobnosti zaznavanja raznih drobnih podrobnosti, kar je nam ljudem domala nepredstavljivo. Domače in divje živali slišijo, vonjajo, čutijo, … nasploh okolico zaznavajo precej bolje kot ljudje. Mi pa se temu čudimo in občudujemo.
Ob tem sem svoje razmišljanje, ali naj bi bila hipersenzibilnost (izjemna izostrenost čutil) prirojena ali lahko pridobljena, delil z Barbaro, ta pa mi je kot strela z jasnega odvrnila: “Izgubljeno, ponovno najdeno.”
Kaj? Kako izgubljeno, ponovno najdeno? Ta misel mi je bila zanimiva.
Ob vseh novodobnih tehnologijah se pogosto vprašam, koliko nam te resnično koristijo. Vse bolj sem prepričan, da gre za zelo oster dvorezen meč. Oziroma, kot je že pred dvema stoletjema trdil francoski ekonomist Claude-Frédéric Bastiat o instantnih rešitvah, njihovih kratkotrajnih ugodnostih in dolgotrajnih katastrofalnih posledicah.
Ljudje imamo (smo imeli) marsikatero razvito veščino ali telesno sposobnost, pa smo mnoge izmed teh izgubili oziroma jih izgubljamo. Enega izmed poglavitnih vzrokov vidim v tehnologiji, ki se vse bolj vpleta v naše vsakdanje življenje.
Lajša nam vse oblike napora in namesto nas opravlja najtežja, nezanimiva dela. Poenostavlja nam življenje in nas omamlja. Uporabljamo jo praktično že na vsakem koraku. Več tehnologije za manj napora!
To pa vidim kot izjemno nevarno past. Tehnologija nas obenem ropa izkušenj in treninga.
Vse v naravi deluje po principu optimalnega delovanja in ohranjanja energije. Kar ne služi namenu, sistem predela oziroma presnovi v bolj uporabne oblike. To je eden izmed osnovnih naravnih mehanizmov prilagajanja okolju. V tem naj bi bila človeška rasa zelo uspešna.
Pa je res? Danes z vso tehnologijo tega ne počnemo več. Okolje spreminjamo sebi v prid. Da se nam ni treba več truditi. Ker pa smo neizogibno (le) del sistema, narave, kot taki podlegamo njenim zakonitostim. Tako se vse, kar več ne služi namenu, presnavlja v druge uporabne oblike.
Primer? Če ene mišice (dalj časa) ne uporabljamo, ta ‘atrofira.’ Ker je še vedno porabnik energije oziroma hranil, ob tem pa ne služi več namenu, jo telo kot odvečno pretvori iz porabnika energije v vir energije za ostale dele telesa – hranila.
OK, kaj pa neke veščine in sposobnosti? Prav tako. Če neke sposobnosti ne uporabljamo redno, je ne vzdržujemo, začne ta (ali celo za to zadolžen del telesa) pešati in se počasi (avtomatsko) razgrajevati.
Starejši se še spomnimo časa pred mobilnimi telefoni. Večino telefonskih številk družine in prijateljev smo vedeli na pamet. Kaj pa po uvedbi mobilnih telefonov?
Številk si ne rabimo več zapomniti, torej jih ne rabimo priklicati iz spomina. Zapomniti si moramo samo še tisto, kar moramo vedeti – ime, da ga znamo poiskati in klikniti v imeniku telefona. Pa še tu je z leti vse pogosteje ‘kako je že tebi ime,’ ‘kajsiže,’ …
Zakaj (podobno) danes strokovnjaki ugotavljajo, da starejšim ljudem intenzivni trening ne škodi, ampak jim ‘presenetljivo’ zelo koristi (seveda postopoma in po pameti)? Zakaj? Ker je treba vse, kar začne pešati, začeti obnavljati in ponovno obremenjevati, ne pa umirjati in zanemarjati.
. . .
Hm, kako je potem torej s to hipersenzibilnostjo? Je res prirojena samo enim ‘izbrancem’? Pa še ti jo vidijo kot prekletstvo, namesto, da bi se jo naučili koristno uporabljati.
Je torej lahko koristno, če zaznavate že neznatne spremembe ko je še pravi čas za spremembe in ukrepanje? Ali je bolje, da ne čutite in ne veste, ko pa težavice prerastejo v resne ogromne težave, vam nenadoma spodnese tla pod nogami in vas vrže na zadnjico?
Če povzamem vse zgoraj napisano, sem prepričan, da (kot pravi Barbara) marsikatero veščino ali sposobnost – nedvomno nekoč prirojeno in zaradi (predvsem) pretirane uporabe tehnologije in drugih mehanizmov lajšanja naših življenj izgubljeno – lahko ponovno najdemo in razvijemo.
Sistem narave (kjer lahko najdemo mnoge odgovore na naša nerešena vprašanja) kaže, da za to potrebujemo ovire in težave. Te nas silijo v prilagajanje, da pridobimo, ali (ponovno) ‘najdemo’ določeno veščino ali sposobnost.
Tehnologija te ovire in težave rešuje namesto nas, obenem pa nas s tem ropa – (vzdrževanja) veščin oziroma sposobnosti in novih izkušenj.
Borut Kmetič
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
