Nosil bom rdečo zvezdo je naslov koncerta, s katerim Svetlana Makarovič z gosti navdušuje slovensko publiko in s katero je 30. septembra navdušila tudi Zasavce. Med sodelujočimi je tudi Trboveljčan in avtor skladbe, po kateri se koncert imenuje, Primož P. Ram Siter, ki smo ga povabili na pogovor.
Kaj je bilo prej: vaš komad Nosil bom rdečo zvezdo ali koncert s tem naslovom Svetlane Makarovič?
Komad je nastal bistveno prej. S Sašom Piskarjem in Juretom Torijem smo se nekega sobotnega popoldneva igrali z idejo partizanske pesmi.
Koliko časa pa že sodelujete v tem projektu z Makarovičevo in kako je do tega sodelovanja prišlo?
Nekega jutra sem se napol v šali spraševal, zakaj me nihče nikoli ne povabi v kakšno glasbeno sodelovanje? Niti pevski zbor kakšne osnovne šole. (smeh) Še istega večera me je poklicala prijateljica Ana Jug, izvrstna aktivistka in me vprašala, če bi želel sodelovati s Svetlano, jaz pa sem jo kajpak najprej vprašal, katero Svetlano misli? (smeh) Razložila mi je, da je Svetlani pokazala naš komad, da ga je ta vzela za svojega in da ima idejo za koncert.»Če bo Primož, seveda, za?« Nisem dvakrat razmišljal. S pripravami smo začeli aprila, junija smo že bili na odru.
In bili ste tudi na odru trboveljskega delavskega doma. Kakšni so vaši vtisi in kakšni odmevi?
Kako zelo nestrpno so obiskovalci pričakovali koncert, sem ugotovil šele dve minuti pred začetkom, ko je v zaodrje pridrvela dama z blagajne in organizatorko hitela spraševati, kam naj dajo vse ljudi?
Odzivi so seveda izvrstni. Priznam, bal sem se, da bo skoraj štiriurni program prevelik zalogaj za obiskovalce, a je bil strah odveč. Režiserka Nika Bezeljak je izvrstno zastavila dramaturgijo in scenarij, obiskovalci pa so bili cel čas na prstih.
Ali je tudi v Zasavju kakšen odmev negativen, sovražno nastrojen?
Seveda.
Kaj pravite, ali si ljudje dandanes simbol rdeče zvezde razlagajo pravilno?
Kako si ljudje razlagajo simbole, je njihova stvar. Kar poglejte, kaj se je zgodilo z indijsko svastiko, hindujskim simbolom blagostanja, ko je prišel pod prste Hitlerju. A simbol je zgolj simbol, bolj pomembno je sporočilo, ki ga prinaša. Mi smo rdečo zvezdo vzeli za navdih v boju proti družbenim krivicam in vzpostavljanju pravične družbe, kjer vsakdo živi človeka vredno življenje, kjer ni izkoriščevalskih elit, ampak smo tovariši in tovarišice. Kdor temu nasprotuje, mora pospraviti podstrešje.
Kaj za vas simbolizira rdeča zvezda?
Manifest razrednega boja. Odgovor na razredno zatiranje, ki so ga bili deležni delavci in kmetje nekoč, da so se združili v socialistični ideji. Danes situacija ni drugačna, v njihove vrste lahko prištejemo še prekarce, brezposelne, študente, upokojence.
Rdeča zvezda ni stvar jugonostalgije. Jugoslovnske zvezde se ne spomnim dobro, zanjo sem premlad.
Na nujnost razrednega boja in resno strategijo klofutanja kapitalističnih izkoriščevalcev me opominja Slovenija v letu 2017. V vednost zasavskim bralcem, skoraj petina odjemalcev trboveljskega Rdečega križa je zaposlenih.
Ali vas moti delitev Slovencev na rdeče in bele?
Delitve me vedno motijo. Motijo me delitve na Slovence in Neslovence, na črne in bele, na ženske in moške, na naše in vaše. Na koncu smo vsi del iste skupnosti, poudarjanje razlik med nami pa je vedno ustvarjeno umetno in premišljeno. Skreganim je najlažje vladati.
Ali bodo Slovenci kdaj stopili po skupni poti ne glede na preživeto zgodovino … ali je to po vašem mnenju možno? Kaj bi bilo potrebno storiti?
Slovenci bomo stopili skupaj, ko bomo ugotovili, da nismo sami sebi sovražnik in da je glavni razdiralec sicer dobronamernega slovenskega naroda kapitalizem. Drži nas v strahu pred rdečimi in belimi. Bolj ko nas je strah, bolj smo poslušni, bolj zaupamo ter več časa, denarja in dela posvetimo varnosti. Varnosti, ki mimogrede, ni ogrožena. Resnični sovražnik vseh nas je vladajoči kapitalistični razred. Če pa z vprašanjem ciljate na izplen druge svetovne vojne. Dajte no, konec je je.
Kdo vam gre najbolj na živce?
Mislite … med kandidati za predsednika? (smeh)
Lani ste izdali svojo prvo solo ploščo Kompilacija največjih hitov. Kako bi ocenili svojo glasbeno zvrst … želite iti »hitro v uho«, biti popularni ali povsem samosvoji?
Kompilacija največjih hitov je sicer moja prva solo plošča, a sem doslej izdal ali vsaj avtorsko sodeloval v petih drugih ploščah. V vsem svojem glasbenem ustvarjanju najprej in najbolj stremim k iskrenosti v sporočanju, zato se tudi z drugimi okviri ne obremenjujem. Povem in odigram, kar čutim in v kar verjamem. Že to je praviloma utrudljiv delovni proces, ki terja ogromno samo-odkrivanja in strmenja v ogledalo. Ni vedno lahko, je pa nagrada samo-spoznanja, ki gre z glasbo v štric zato toliko večja.
S popularnostjo se ne ukvarjam, to prepuščam aktualnem predsedniku. (smeh) Vse svoje otroške in najstniške sanje o glasbeni karieri, ploščah, velikih koncertih, množicah, ki pojejo tvoje komade, sem že doživel. Ponosen sem na ta uspeh, a sem vesel tudi, ker mi je zdaj, od tu naprej ostalo rudarjenje po globini sporočila in kakovosti glasbe.
Kaj vam je pomenilo, ko je komad Plac med prsti postal popevka tedna na Valu 202?
Bil sem vesel, kajpak, a niti približno tako vzhičen kot prvič, ko smo pred leti z Nevember1 osvojili ta naziv s komadom Halo. Od takrat sem imel pet ali šest popevk tedna. Z leti se človek navadi tudi evforije. (smeh)
Ljudje na koncertih znajo vaše pesmi na pamet?
Nekatere, največkrat Rdečo zvezdo.
Pripravljate kak nov komad, album?
Vedno. S kolegi Juretom Torijem, Sašom Piskarjem in Janezem Levcem, izvrstnimi glasbeniki, ki neutrudljivo spremljajo moje ustvarjanje, se dogovarjamo o snemanju novega albuma. Čas do novega leta, ko bo turneja s Svetlano Makarovič na time-out, bi radi izkoristili za ustvarjalni proces. Glasbe imam več kot dovolj, nekaj stvari še izbrusimo in bo.
Ste tudi podpredsednik trboveljske borčevske organizacije … So vas našli oni ali vi njih? Kje vidite glavne izzive delovanja v tej organizaciji?
Uf, našli smo se po čudnem naključju v času, ko sem sodeloval z MCT in smo skupaj pripravili pogovor z borci in udeleženci NOB ob dnevu OF. Od takrat sodelujemo in počnemo res dobre stvari. Všeč mi je, kako se v borčevsko organizacijo vključujejo ljudje, ki so celo mlajši od mene, a vidijo v izročilu NOB priložnost za danes.
A sem do organizacije tudi kritičen. Največji izziv je gotovo medgeneracijski dialog. Če je včasih veljalo, da mularija z rezervo jemlje starejše, ker da niso up-to-date z novostmi, jaz v Zvezi borcev opažam ravno nasprotni trend. V organizaciji spodbujam njeno starejšo generacijo k večji stopnji zaupanja in bolj odprtem sprejemanju mladih k odgovornim funkcijam in odločanju.
Seveda, ni vse uravnilovka, jaz osebno s svojimi tovarišicami in tovariši te težave nimam, vsakič znova in glasno poudarim. Trboveljsko združenje resnično blesti! S predanimi ljudmi kot je predsednica Mari Govejšek drugače ne more biti.
Kako sicer gledate na Trbovlje in konec koncev tudi na Zasavje?
Nekaj potovanj je že za mano, videl sem dele sveta, a redko rečem, da ima vsako mesto tako močno izraženo osebnost kot Trbovlje. Res so temne, umazane, kovinske, neposredne, težke in grobe, včasih grde in nesramne, brez šminke, a vsaj veš, pri čem si. Z mestom s tako izrazito osebnostjo imaš lahko odnos, lahko ti spregovori. Najverjetneje bo v pozdrav zaklelo, a bo vsaj iskreno.
V šali včasih parafraziram kalifornijski rek: »Človek lahko zapusti Trbovlje, a Trbovlje ne bodo nikoli zapustile njega.«
Vidite v Zasavju možnosti za ustvarjalce, tudi glasbenike?
Zasavje je zaradi svoje mentalne folklore najbolj ploden teren ravno za umetnike. Sploh ne bom našteval imen.
Vaš naslednji veliki projekt?
Čez zimo bi se rad zabubil in počival, a se poznam. (smeh)
Tatjana Polanc Kolander
