Primož, Tour de France je bila doslej verjetno najpomembnejša dirka za vas in za vašo kolesarsko kariero. Kako sedaj, ko je od nje minilo že nekaj tednov, gledate nanjo?
Res je. Dirka po Franciji je definitivno največja dirka na svetu in vsi kolesarji se poskušamo optimalno pripraviti nanjo. Na koncu je zame super izpadla, dosegel sem dober rezultat. Še vedno pa nisem uspel strniti vseh misli, ker konec koncev sezona še traja, še vedno se pripravljam in sem z mislimi že na prihodnjih dirkah.
Zmaga na najvišjem prelazu in potem spustu je bila res nekaj izjemnega. Ta vožnja od daleč izgleda enostavno, pa verjetno ni tako, kajne?
Ja, po televiziji izgleda mnogo lažje, kot je v resnici. Vendar vsak, ki se vsaj malo spozna na kolesarjenje ali pa tudi sam vozi kolo, ve, koliko truda je potrebnega. Je pa res, ko ti uspe in zmagaš, ne gledaš več na bolečino in trpljenje, ki sta bila za uspeh potrebna.
Kaj je težje, vožnja navkreber ali takrat, ko se spuščate proti cilju?
Definitivno je težje kolesariti navzgor, to je dejstvo. Navzdol že gravitacija naredi svoje. Kljub vsemu pa je potrebno pri spuščanju ostati celo bolj zbran, saj se napake bolj maščujejo. Pri vožnji navzdol napak ne sme biti.
Kakšni pa so vzponi na velikih svetovnih kolesarskih dirkah? Je v Sloveniji sploh kakšen, ki bi ga lahko z njimi primerjal?
Zelo težko. Vzponi se med seboj razlikujejo. Če govorimo o tem, kakršen je bil na 17. etapi dirke po Franciji, bi rekel, da je nekako tako, kot bi šel trikrat, štirikrat ali pa še večkrat na Mangart.
Ali na Kum?
Ne, Kum je že prestrm. Tisti s 17. etape Toura je malenkost manj strm, ampak je pa precej daljši.
Trenirate kdaj v Zasavju? Katere ceste so vam najbolj zanimive?
Ja, seveda, kadar sem doma, treniram po Zasavju. Predvsem izbiram ceste glede na trening oz. na tisto, kar potrebujem. Grem pa tudi na Kum. Sigurno, ker je zelo zelo težak klanec.
Pravijo, da je najtežji v Sloveniji, saj kolesarju ne privošči pravzaprav niti metra počitka?
Ja, to bi znalo biti res. Bi se kar strinjal.
Kakšen trening pa imate najraje? Vemo, da je to garanje, vendar, se v kakšnem da tudi uživati?
Ja, seveda, trening je trening. V našem športu je potrebno ogromno narediti, da si dober, to vsi vemo. Tiste stvari, ki ti res pomagajo do vrhunske forme, niso ravno prijetne. Prijetnejše pa so kakšne daljše vožnje z družbo ali pa bolj umirjene vožnje, ne ravno s full gazom, to mi je pa všeč, ja.
Raje trenirate sami ali s kolegi?
Načeloma sam, ker naredim tisto, kar moram in je to to.
Kako ste doživeli vse obveznosti po zmagoviti dirki, tudi sprejem v Zagorju?
Zelo lepo, definitivno nekaj novega, prijetnega, veliko presenečenje. V čast mi je bilo vse to doživeti. Je pa res, da vse te stvari terjajo svojo energijo in je treba v pravem času najti pravo razmerje med vsemi obveznostmi. Konec koncev je moja glavna skrb še vedno biti čim bolje pripravljen.
Vam vaši navijači pomagajo takrat, ko pečejo noge?
Ja, sigurno, pomagajo. Tudi v tej 17. etapi sem imel ogromno navijačev, domače, svoje dekle … to ti da prestavo več, ki je na koncu odločilna.
Jih slišite in vidite ob progi?
Ja, ja … ravno to, ko vidiš znane obraze in slišiš slovensko besedo, je tisto nekaj dodatnega, kar ti da še dodaten zagon.
Vam je kaj žal, da ne vozite po Španiji?
Ne, ni mi žal. V kolesarstvu ni nobene romantike, kakorkoli pogledaš. Kar nekaj dirk je še, ki se jih nisem udeležil, pa mi ni nič žal. Mislim, da sem si do svetovnega prvenstva zastavil optimalen program.
Svetovno prvenstvo bo na Norveškem, poznate progo?
Ne, trase še ne poznam. Bom pa že toliko prej tam, da bom po njej zapeljal in si jo ogledal. Konec koncev bo potrebno biti na dirki dovolj močan in imeti nekaj sreče.
Potem še ne veste, kje ob progi bo za vas navijalo vaše dekle?
Ne, ne vem še, kje bo stala Lora. Sem pa prepričam, da bo tam, kjer bo potrebno.
Kjer bo najtežje ali pa najbolj »luštno«?
Bomo videli, ja.
Kako to, da ste jo postavil na cilj zmagovite 17. etape na Touru?
Vedel sem, da bodo drugi stali drugje na klancu in bova imela nekako največ časa potem na cilju v primeru, če zmagam. O tem sem bil odločen že pred samim štartom in potem mi je res uspelo.
Očitno ste vedeli, da boste zmagali?
Ja, res je.
Kako pa spremljate Lorine zapise, ki jih objavlja na blogu? Izveste tam kaj novega, zanimivega?
Ja, gotovo. Zelo sem ponosen in tudi vesel, da to počne. Vedno je zelo lepo napisano in me ima, da bi kar bral in bral. Nekako mi je v čast, da ona ustvarja take stvari, da nekako popisuje najino zgodbo.
Res je zanimivo brati, saj opisuje tudi zakulisje in to, kako vi doživljate in reagirate na dirke.
Lora napiše tako, kot je. Stvari ne olepšava in ravno to pritegne bralce.
Kaj pričakujete na svetovnem prvenstvu na Norveškem?
Pričakujem predvsem to, da se v teh dneh optimalno pripravim, pridem tja in naredim svoje. Če dam vse od sebe, naredim vse čimbolj brez nepotrebnih napak, bom zadovoljen, potem je moje delo opravljeno.
Lahko pričakujemo na Norveškem kakšen telemark na stopničkah?
Z veseljem bi ga naredil, vendar bomo morali počakati in videti, kako se bo izšlo. Kot sem dejal, nameravam kar najbolje opraviti svoje delo, dani trenutek pa bo pokazal, kako se bo izšlo.
Je bil telemark, ki ste ga izvedli v Franciji, premišljen ali je prišel čisto spontano?
Po Romandiji ga ob zmagi vedno naredim, tako da je bil telemark v planu.
Ko rinete v hrib in je težko, ali si kdaj zaželite, da bi bili raje na rampi in se kot skakalec pognali v dolino?
Ne, nič več.
Bi lahko primerjali kolesarstvo in skoke?
Vsak šport ima svoje specifike in je težak. Vsi športniki opravljajo težko delo, zato bi tudi zelo težko primerjal katerokoli športno panogo.
Ali bi sedaj raje prevozili letalnico v Planici od spodaj navzgor kot se spustili po njej?
Ja, verjetno res, in bilo bi mi tudi lažje.
Primož, kaj si želite v svojem kolesarskem življenju v naslednjih letih?
Želim si, da bi čim bolj napredoval, se nekako čim bolj izpopolnil v kolesarskem smislu, v vseh prvinah, ker mi definitivno manjka izkušenj, nekako tudi kolesarska šola … Bomo videli. Želim postati čim bolj »kompleten« kolesar.
Bi pili šampanjec na Elizejskih poljanah?
Brez dvoma, da bi, a konec koncev so to še sanje. Preteči bo moralo še veliko veliko vode in treningov, kakorkoli obrneš, da se bo to zgodilo. Ker – kot pravim – je to najtežja dirka in na njej zmagajo res najboljši kolesarji.
Vse se mora poklopiti od ekipe do vsega drugega.
Ja, tako je.
Ste zadovoljni z ekipo?
Ja, seveda. To je pač moja prva protour ekipa, z njimi imam podpisano pogodbo še za drugo leto in sem zelo zadovoljen. Vse poteka v redu in sem zelo vesel.
Marko Planinc
