Spomnim se, kako sem, ko sem sina še nosila v trebuhu, nezavedno že načrtovala njegovo vzgojo. Sanjarila sem, kako mu bom na sprehodu pokazala ptičje gnezdo, razliko med visoko stolpnico in nizkim blokom. Da ga bom peljala v mestni muzej in knjižnico ter mu vse pokazala in razložila, da bo »ja vedel in znal«, ter bo pripravljen na ta kaotični svet.
Nekaj let kasneje se znajdeva pri učenju zavezovanja vezalk. Pokažem enkrat, pokažem drugič, ga spodbudim naj poskusi sam. Poskuša, mu ne gre. Zopet pokažem, vodim njegove roke, pomagam. Nekaj se zgodi.
»Jeee, uspelo ti je!« sem bila bolj vesela kot on. Pričakovala sem vsaj enako navdušenje in zagon. No, pa ga ni bilo. Ko ga poskusim spodbuditi, naj poskusi še enkrat (saj veste: vaja dela mojstra), razočarano zatuli, da je vezalka zavezana in odvihra stran.
Še sama se umaknem v premišljevanje. Kaj sem storila narobe? Kaj bi lahko drugače, da bi bil bolj motiviran? Bi morala bolj strpno in postopoma? Mu kupiti kakšen nobel pripomoček, da mu bo bolj kul trenirati zavezovanje čevljev?
Ob tem se razjezim in krivim proizvajalce čevljev, zakaj morajo biti vsi čevlji z ježki. Ti so krivi, da otroci nimajo motivacije – zavezovanje ob teh izgubi smisel.
Ko mi je naloga postala neprijetna, sem jo predala možu, ki ima čudežno moč prepričevanja otroka. V enem dnevu sta naredila (in večkrat ponovila) mašno, o kateri sem – kot bodoča mamica – sanjala že pri 5 mesecih nosečnosti.
. . .
Med pisanjem tega članka ravno premišljujem – vsako učenje ni bilo tako kot opisano. Veliko je učenja z zgledom, pogosto boste slišali, da se otrok najbolje uči s tem, kar ves čas opazuje.
Pa saj sama ob prihodu ali odhodu, iz navade vsakič in brez izjeme pozdravljam. In nedvomno me je večkrat slišal in videl, pa vendar mulc ne pozdravlja… kadar bi bilo primerno in ko to od njega pričakujem.
“Prav za koga?” Z vprašanjem, ki se priplazi vame, ne bi rada zašla s teme. Bolje, če zaključim z idejo, da bo moral sam razumeti in si želeti, da nekoga pozdravi. V življenju mu bo moralo biti jasno, zakaj hoče nekoga pozdraviti. Zato, ker tako velevajo družbena pravila ali, ker s pozdravom nekoga razveseli?
Morda bo izkušnjo povezal s slabimi občutki, ki jih je lahko razvil, če je bil kdaj spregledan. Ko bo našel svoj “zato”, bo prvič v življenju z vsem svojim srcem in integriteto stal za tem, kar počne.
Pred tem jih lahko nič kolikokrat dobi po glavi, ter tako osvaja nova spoznanja in poglablja zavedanje. Tega procesa – učne poti, ki se ji reče življenje – starši otrokom ne moremo vzeti. Niti je ne smemo.
. . .
V današnjem sodobnem času so otroci prikrajšani za marsikaj, čeprav to zveni neverjetno. Prikrajšani so za grajenje lastnih občutkov, izkušenj in uvidov. Prezaščiteni so; marsičesa ne smejo početi, ker jim starši tega zavoljo varnosti ne dovolimo.
Izkušnjo jim predstavimo s pomočjo besed, ki jih še sami težko izrazimo. Če v učenje ni vključeno srce in aktivnost, potem se otroci ne učijo. Vas je strah, da se jim lahko kaj zgodi? Dovolite jim plezati, vi pa si vzemite čas, ter plezajte z njimi.
Otroci potrebujejo doživljanje, dobre in slabe situacije. Ko doživljajo svet s srcem, pridobivajo življenjske izkušnje. Teh nikoli ne pozabijo. In to je naloga nas staršev.
Če se spomnim 40 let nazaj, je bila takrat zima še prava, bela zima. Oče me je kot majhno 4-letno deklico posadil na sani in vlekel od Terezije do Kip.
Vmes sem se večkrat prekucnila v sneg. Občasno, ko sva šla mimo grmovja, je pocuknil za vejo, da se je sneg vsul name.
Bilo je čudovito – prava avantura! Še do doma sva se pripeljala s sanmi. Kakšna sreča!
Vsa ta čustva in spomini so še danes živi. Vse to sem prenesla naprej, ter omogočila tudi svojemu sinu. Tistega dne sva oba zaspala srečna in polna vtisov. Nepozabno!
Barbara Vodeb
Barbara Vodeb je vzgojiteljica predšolskih otrok z več kot 25 let izkušenj. Pri delu je zelo kreativna ter nenehno v iskanju priložnosti za ustvarjalne in zanimive rešitve sodelovanja s starši. S samorefleksijo ves čas analizira svoje delo, z novimi uvidi in inovativnimi idejami pa ob zaznavanju sprememb prihajajočih generacij otrok spreminja svojo strokovno prakso.
Kot bodoča magistrica supervizije in coachinga je zasnovala program Coachinga za starše. S svojim znanjem in bogatim izkušnjami pri grajenju pozitivne samopodobe otroka, gibalnih dejavnosti in otroške risbe staršem pomaga olajšati in poenostaviti delo, razumeti njihovo vlogo, ter razvijati otrokovo zdravo samopodobo.
Starše aktivno povabi v vzgojni proces. Ob gradnji zaupanja in zavedanju, da je družina primarna celica in vzgojna pomoč njena dopolnitev, s starši vzpostavi enakopraven partnerski odnos. Prepoznati zna, kakšnega sodelovanja si želijo in jim tako ponudi zanimive in koristne vsebine v dobrobit družine.
Kontakt: Barbara Vodeb
