»Ultrabalaton je tekaško tekmovanje okrog Blatnega jezera na Madžarskem. Gre za eno etapno preizkušnjo v dolžini 221 km. Res je le en krog. Ko si enkrat na štartu, si moraš priznati, da s tabo ni vse v redu, potem pa se začne …,« je na svojem blogu zapisal Iztok Deželak, ko je pričel popisovati svojo preizkušnjo.
Odločitev za Ultrabalaton je padla dobrega pol leta prej. »Še vedno je Ironman tisti, v katerega sem moral vložiti ogromno truda, da mi je uspelo in na katerega bom vedno ponosen, tudi ultra trail čez Istro recimo, z dobrimi 18 urami teka, ima svojo zgodbo, a rabil sem nekaj, kar bo imelo več možnosti da me premaga. Tako se je beseda Ultrabalaton vpisala v google, google pa pove svoje …« pojasnjuje Deželak.
Najprej se je odločil, da bo prosti čas namenil treningu, predano sledil cilju, vztrajal. Rabil je še ekipo in jo našel med svojimi bližnjimi. Prijava, polletni trening, pogovori s slovensko ultra raketo Natašo Robnik in mašino Matejem Markovičem. Športanje, ne le tek.
Ekipi je Iztok pred odhodom poslal mail. Najprej zahvalo, da grejo z njim in prošnjo, naj v nobenem primeru ne pustijo, da odneha. »V krizah, bolečinah in ostalih »pizdarijah« mislim, da dobro funkcioniram. Bal sem se, če pride do tiste tretje faze, kot jo imenujem, ko glavi ne bo več jasno, kaj delam in bi se hotel ustaviti. Tega si v treznem stanju res nisem želel,« se spominja Deželak.
»Če v svetu ne srečaš Bosanca, srečaš Zasavca. Ula and the gang. Naša Ula (Kupec, op.p.), pripravljena, da se spopade z ultrabalatonom. Za Američane komaj polnoletna, čvrsta, ma jajca, mašino ji poganja neosvinčena zelenjava. S seboj je imela ekipo, očeta, mamico, ter fanta triatlonca, ja sej vem, da ga poznate, Blaž »plantpower« Brečko. Izmenjal smo si par besed, naredili slikce za spomin in šli vsak po svoje, temperatura nam ni pustila druženja, piše na svojem blogu Iztok Deželak.
Ultrabalaton zares
Tekači so zgodaj vstali. Po jutranji rutini čas za start. » Madžarsko odštevanje. Supr, nič jasn. Nima veze, ko zalaufa nekdo pred tabo, takrat zalaufaš tud ti, v vseh jezikih isto. Gremo, akcija, začelo se je, za ekipo, težko delo za vse nas,« se spominja Iztok.
Začetek je bil speljan v hrib, tekači so se ogreli, potem pa: ravnina, asfalt, ovinek, ravnina, ravnina, ovinek, asfalt … v nedogled. »Po šestih kilometrih me je s kolesom dohitel Sirči, bil sem ga vesel, ker sem bil že precej žejen, pri cca. osmih pa sta ob trasi zraven avtodoma stala Jani in Vili. To je bila prva scena, ki se mi je hudo vtisnila v spomin. Rekel sem si, lej kaj imaš s sabo, dokler bo vse takole na mestu, ne popustimo. Vzpodbudne besede, opcija za hrano, pijačo, karkoli že od samega štarta. Ekipa je resna, vejo, zakaj smo tukaj, štirje bomo delali za enega, vedeli smo, kam gremo in kakšen je naš cilj,« prav Deželak.
Prvi maraton je odtekel lahkotno, brez težav, vzelo mu je tri ure in 45 minut. Deželak: »Oče/Jani mi je sicer svetoval naj rahlo spustim tempo, a sem povedal, da mi ta najbolj ustreza. Tako sem nadaljeval.« Oblaki, ki so dotlej zastirali sonce, so se umaknili, ozračje se je začelo segrevati. Ravninska trasa se je selila v lokalne hribčke, asfalt prijetno grel, razmere za tekače so postale precej bolj zahtevne. »Glede na ne več tako ravno traso in močno sonce sem tekel malo počasneje, vzel sem si tudi kakšno krajšo pavzo več, med katerimi mi je Jani poštimal hrbet. Zaradi poškodbe vretenc pred leti imam še vedno nekaj posledic,« piše Deželak.
Neznosna vročina
Na 70 km prva bolj resna preizkušnja. »Vročina, jebena vročina. Tle se je res začelo tisto, kar si ne bi želel. Že tako ni bilo lahko, jasno da bo postajalo čedalje težje, a nekdo hoče, da trpimo. Uspevalo mu je,« se spominja Deželak. Deset kilometrov prej so se pojavili prvi žulji, kar ni bilo tako moteče, kot neznosna vročina in nenavajenost nanjo. »Telo sem imel že tako pregreto da mi je udarjala v glavo in iz glave ven. Čutil sem utrip v njej, če sem prijel za glavo, sem čutil, kako mi nabija. Za popizdit, res je slabo vplivalo na počutje, predvsem pa je neznosno pilo energijo. Ekipa je ves čas skrbela, da smo se tem težavam čim dlje izogibali. Vili je bil na vseh kontrolnih točkah z avtodomom ob pravem času, če je bila minimalna opcija, se je pojavil že prej. Pripravil je blazino, opremo za hlajenje in mi nudil vse, kar se si zmislil. Sirči in Jani sta se menjala na kolesu, lep del je Sirči tudi pretekel. Glavnino dela sta opravila med potjo, ko sta me stregla in pomagala med našimi pavzami, piše Deželak na svojem blogu.
Okoli 90. kilometra je prišla prva kriza in 15-minutni postanek. Špageti, še zadnjič, ko je telo sprejelo hrano.
Podpora prijateljev
Na traso ga prideta iz Slovenije podpirat prijatelja Borč in Perči. Deželaku je takšna podpora veliko pomenila, tudi grafiti po tleh so mu krajšali kilometre in ga spravljali v smeh, kljub temu, da je vmes bruhal. Naslednja kontrolna točka je bila pri 105 km. Na polovici proge so lahko pričeli odštevati kilometre. »Slej ko prej padeš v fazo, ko vidiš, da sam ne bi mogel narediti ničesar. Že tako ti prijatelji, ki so s tabo, velik pomenijo, ko pa vidiš da so oni eni in edini, ki te lahko pripeljejo do cilja, je to vredno še toliko več,« pravi Dežalak.
Ob osmih zvečer je bilo za Iztokom 14 ur in pol teka in nekaj čez 120 km. Iztok se je veselil noči zaradi nižjih temperatur, čeprav je tek s svetilko na glavi spet nova preizkušnja. »Telo je bilo pregreto, takšnega sem peljal s sabo v noč, temperatura v temi pa ni naredila nekega čudeža. Ubijale so me štafete s svojimi spremljevalci, vsak ki je šel mimo je govoril Hajra, Hajra, to sem slišal milijonkrat, njegov kolesar pa vljudno zazvonil … aaaa, udarci na psiho. Tudi utripajoče rdeče luči na kolesih pred tabo in soji svetlobe, ki so mi risali sence na tleh, so odžirale moč. Borili smo se dalje, tek, tek, tek, nogo pred nogo.
Telo je trpelo
Tempo je bil glede na razdaljo soliden, a telo je trpelo. Tako visoke temperature in močno sonce so pustile posledice. Vroče mi je bilo non stop. Slekel sem majico da bi bilo bolje, a tudi to ni naredilo prave spremembe. Psiha, psiha. Večkrat sem bruhal in imel prebavne motnje,« se spominja Deželak. Noč so nekako premagali. Na postankih masaža, hlajenje, pa spet naprej. Kilometre je krajšala odlična ekipa. Za tekači je bilo skoraj 24 ur. Zjutraj ob petih deset minut spanja. Deželak: »Rabil sem, enostavno sem rabil spremembo, spočiti glavo, nabrati moči za nadaljevanje. Motivirala me je številka 200, 200 kilometrov. Te meje še nisem pristopil. Do nje je bilo še dobri dve uri dela.«
200 km je pretekel v 26 urah. Še pol maratona do cilja. Vendar tako daleč. »V glavi mi je nabijalo, bil sem zlomljen, jokal od obupa, vpil, ne vem, kaj sem delal, bil sem prazen. Spraševal sem svoje borce, kaj naj naredimo, jaz sem konec, telo noče več naprej, sem pregret, sonce mi je spilo vse, noge so bile okej, ni bilo krčev, niso bile trde, hrbet je bil ok. Po vsem tem bi se zdelo, da lahko tečem, a pekel na asfaltu prejšnji dan je terjal davek, držalo me je na tleh.
Francoska spodbuda
Nisem si želel odstopiti, bil sem tako blizu, a tako daleč od uspeha,« se spominja Iztok. Počasi se je pobral, pričel hoditi in potem teči. Na naslednjem check pointu je obležal skupaj z dvema Francozoma. Ko so se spravili na noge, ga je eden od njiju vzpodbudil: »Come on, let`s go.« Iztok mu je izmučen odvrnil, da ne gre. Francoz pa je odvrnil, da bodo probali, delali intervale, 4 minute teka, 1 minuto hoje. In je šlo naprej. Celo pogovarjali so se malo. Iztok je izvedel, da je Francoz na Balatonu že tretjič, da je nazadnje dosegel 14. mesto. V nadaljevanju je razlagal, da v takšnih razmerah še ni tekel, da ga je vročina sezula, da imata s kolegom težave že od stotega kilometra. V cilju bosta torej par ur kasneje kot nazadnje. To je bil stavek, ki je dal tudi Iztoku jasno sliko, kaj sploh premagujejo in da to, kar se dogaja z njim, ni nič nenavadnega. S Francozoma je tekel, dokler je šlo, vendar ga je sonce spet pričelo uničevati. Vendar je bil odločen priti do cilja. Deželak: »Takrat se mi je za vse skupaj začelo sladko malo jebati. Vseeno mi je bilo za čas, vedel sem, da tudi, če hodim rikverc, pridem do cilja. Nisem si pa predstavljal, da je lahko zadnjih 12 km tako dolgih. Če bi šlo na nož bi tekel, vem da bi. A nobena stvar ni imela več neke pomembne vloge, ne čas, ne dolžina, ne temperatura, pavze, hoja, tek. Počasi grem proti koncu, to je vse kar šteje.«
»Dead man walking«
Ekipa mu je pomagala, kot da bi bili nekje na polovici. »Zadnje tri kilometre pred koncem sem doživel nekaj, kar lahko rečem da je bilo prvič. Veliko stvari sem že naredil, ki niso bile najbolj pametne, bile so nevarne, »fukjene«, a se nisem bal zase. Govorim o bordanju, motocrossu, downhillu, skakanju s skal, rallyju, … tukaj sem tekel oz. hodil, nič nevarnega. A bil sem posran, ne dobesedno, bil sem v strahu, strahu zase. Prvič sem se res ustrašil da je lahko nekaj narobe,« se spominja zadnjih metrov na 221 dolgi poti Deželak. Držal se je prijateljev za ramo, za vsak slučaj, če bi ga odneslo. Bližal se je cilj, vsak meter je bil bližje. Deželak: »Za nami je bilo 221km, 221 aktivnih kilometrov, gibanja, teka, po večini teka v solidnem tempu. Globoko v sebi sem bil najsrečnejši človek na svetu, na ven pa prazen, brez volje, apetita, energije, obrazne mimike. Le obstajal sem. Dead man walking. Do zadnjega ovinka smo šli vsi skupaj. Bil sem ponosen, korakal sem z najmočnejšo vojsko. Še zadnjič sem čip postavil na napravo, ki je zabeležila mojo prisotnost, obkljukal sem vse kontrolne točke. Pot se je obrnila v levo, ostalo je le še par metrov do cilja, tisti neprecenljivi, ko veš da se boš končno lahko ustavil, ko veš, da si naredil, kar si si zastavil, na istem mestu si bil nazadnje dobrih trideset ur nazaj, pred tem pa ure in ure garal, se potil, odrekel marsičemu, vse skupaj samo zato, da bi uspel.
Cilj
Res sem, a ne sam, »zmagovalni« trak sem ponosno dvignil v imenu »Sportiva Teama«. To je bila naša borba, naša ultra, naš Ultrabalaton!«
Iztok Deželak je bil izjemno zadovoljen, da ga je spremljal oče, prijatelja Vili in Sirči. Velikokrat se je med tekom spomni Ule, ki se je borila do 133. kilometra, potem pa se pametno odločila za zdravje in odstopila.
»Ta preizkušnja me je veliko naučila, veliko dala. S prečkanjem cilja se zdi, da je bolj kot ne vse mogoče, da so stvari, ki se nam zdijo težke in naporne le malčki brez dude. Človek je sposoben precej več, kot si predstavlja. Treba si je dati priložnost, pa naj bo cilj le en pretečen kilometer. Hitro bosta namreč postala dva. Konec koncev ne gre za dolžino, tek ali zgolj šport, gre za faze, ki nadgrajujejo pestrost vsakdana in dvigujejo kvaliteto življenja.«
Iztok je bil dan po teku še vedno pokonci, zaspati ni mogel, izgubil je okus za hrano, kožo na prstih, par kilogramov, imel črne nohte, trde gležnje in bergle ob postelji. A vse to je bilo le začasno. »Naša »zmaga«, ta je tista, ki nam jo ne more nihče vzet, ta bo za vedno!« je zaključil svojo pripoved Iztok Deželak, Trboveljčan, ki je pospravil v žep 221 km Balatona.
ZT
