Goldmanovo okoljsko nagrado je Uroš Macerl prejel za kampanjo, v kateri so skupaj z aktivisti Eko kroga ustavili sosežig odpadkov in nevarnih snovi v cementarni LafargeHolcim. »Sežiganje odpadkov je norost,« je povedal Macerl, »ki uničuje naravne vire, sežiganje v cementarnah pa kriminal, ki zastruplja ljudi in okolje ter je podprt z zlobirano zakonodajo. Zero Waste je alternativa, ki jo že udejanjajo številne skupnosti po vsem svetu.«
Sosežig odpadkov je ustaljena praksa cementarn, saj s tem nadomeščajo del tradicionalnih, večinoma fosilnih goriv, s tako imenovanimi alternativnimi gorivi: komunalni odpadki, plastika, odpadne gume, kostna moka, odpadna maziva, olja, barve, laki, mulji čistilnih naprav – torej tudi nevarni odpadki. Takšna nadomestna goriva jim ponekod odpirajo celo možnost finančnih spodbud za nižanje emisij toplogrednih plinov, čeprav je industrija odgovorna za 5 odstotkov vseh svetovnih emisij ogljikovega dioksida, poleg tega pa še za nevarne snovi, ki ogrožajo okolje in zdravje ljudi.

Cementarna v Trbovljah je kot gorivo uporabljala tudi petrolkoks, ki je odpadek naftne industrije. Petrolkoks je videti kot premog in se uporablja kot premog, le da vsebuje več žvepla, težkih kovin in ogljika. V 90 odstotkih ga sestavlja ogljik in emisije ogljikovega dioksida so ob sežiganju na enoto energije 5 – 10 odstotkov višje v primerjavi s premogom. Ker gre za stranski produkt rafiniranja nafte, je za četrtino cenejši od premoga in cementarne tako precej znižajo stroške poslovanja. Cena pa ne upošteva eksternih stroškov, kot so vplivi na okolje in zdravje ljudi – ne tam, kjer ga pridobivajo, niti tam, kjer ga uporabljajo.

Sosežig goriv, pridobljenih iz komunalnih odpadkov, se pogosto označuje kot obnovljiv vir energije, čeprav Evropska komisija določa, da je to lahko le energija iz nefosilnih virov. Plastika predstavlja četrtino mešanih odpadkov iz gospodinjstev, narejena je iz nafte in pri sežigu prispeva več kot polovico energije. »Del goriva iz odpadkov so tudi papir, tekstil in hrana, ki bi jih lahko šteli med obnovljive vire, če ne bi vedeli, da nastanejo s pomočjo intenzivnega kmetijstva. Monokulturni gozdovi in bombažna polja so v bistvu zelene puščave. Ekosistemi, od koder te materiale pridobivamo, ne bi preživeli brez pomoči človeka in energije fosilnih goriv. Zato je njihovo uvrščanje med obnovljive vire več kot vprašljivo,« so zapisali v društvu Ekologi brez meja.

V Eko krogu so prepričani, da je dejstvo, da je šla nagrada v roke Slovencu, pomembno tudi za državo. “Želimo si, da bodo ljudje po svetu in domovini ob večji pozornosti, ki ga zdaj tudi mednarodno uživa naše delo, opogumljeni in še bolj prepričani, da lahko majhna skupina ljudi doseže velike spremembe. Naj bo ta nagrada tudi motivacija državi za dobesedno izvajanje slogana »zelena, aktivna in zdrava«, saj ta nagrada zdaj tudi njo postavlja na globalni zemljevid.

Nagrado so poleg Macerla prejeli še Avstralka Wendy Bowman, Rodrigue Katembo iz Demokratične republike Kongo, Gvatemalčan Rodrigo Tot, Indijec Prafulla Samantara ter Američan Mark Lopez.

ZT

Prejemniki Goldmanove okoljske nagrade. Uroš Macerl je drugi z desne. Foto: arhiv Eko kroga
Prejemniki Goldmanove okoljske nagrade. Uroš Macerl je drugi z desne. Foto: arhiv Eko kroga
Prejšnji članekRudarski maraton 2017 uspel
Naslednji članekZagorjanke podprvakinje