Ste precej dejavni – med drugim ste med pobudniki za odprtje Zmajeve luknje, bukvarne na Dolu. Zakaj bukvarna?
Verjamem, da nas lahko znanje nekam pripelje. V Hrastniku manjka ljudi, ki znajo skozi prizmo znanja utemeljiti, zakaj so nekatere stvari boljše. Bukvarna se nam je zdela fenomenalna ideja in ljudje so jo dobro sprejeli. Ni normalno, da v Hrastniku dajemo športnim društvom skoraj trikratnik zneska, ki ga dobijo kulturna društva. Na dolgi rok to vpliva na ljudi. Na odprtost, kulturo, dialog, znanje, vedenje, na željo po tem, da bi bili malo bolj drzni.

Si v Zmajevi luknji pogosto vzamete kakšno knjigo?

Ravno pred kratkim sem vzel knjigo o svobodi med Marxom in Heglom, ki jo je napisal Anton Stres. Opažam, da Zasavci ne berejo tovrstne literature, ker tudi zelo malo takšnih knjig pride v bukvarno.

Raje prebirate slovensko literaturo ali, glede na to, da ste rusist, rusko?

To je zelo kompleksno vprašanje. Slovenščina je izjemno lep jezik, a Slovenci ne znamo ceniti svojih avtorjev. Velikokrat vzamem v roke kakšnega slovenskega avtorja, ima pa zaradi mojega dela trenutno prednost ruska literatura. To poskušam brati v ruščini. Velikokrat berem strokovno literaturo, zato mi pogosto zmanjka časa za hobije.

Katere pa so knjige, po katerih posegate v prostem času?

Ob postelji imam kup knjig, ki čakajo, da jih vzamem v roke. To je ena mojih bolezni (smeh). Še preden knjigo preberem, kupim dve novi. Na vrhu kupa je trenutno Kritika praktičnega uma, ki že nekaj časa čaka, da jo preberem, imam tudi knjigo o zadrugah, ki so zelo zanimive. Trenutno so na kupu bolj ekonomske in filozofske knjige. Leposlovje se na njem znajde predvsem, ko se dovolj segreje, da grem lahko ven, se uležem na ležalnik in berem.

Kakšni pa so vaši ostali hobiji?

Včasih sem se veliko ukvarjal z glasbo, zdaj za to nimam časa. Vleče me na vzhod, spoznavati ljudi in običaje, tako da bom morda letos spet šel v Rusijo, morda celo proti Ukrajini in Belorusiji. Tudi sicer pa delam tisto, kar me veseli. Zame bi bilo idealno, da bi se lahko vsaj kakšnih osem ur dnevno ukvarjal s sindikalnim delom, kjer bi se boril za ljudi in za to, da sistem ne bi bil več tako izkoriščevalski, in bi iz tega dobival tudi plačo. Zraven bi poučeval ruščino, ker se mi zdi tudi pedagoški del zelo pomemben – da si v interakciji z ljudmi, da ne govoriš vedno o enih in istih težavah.

Zakaj ravno ruščina?

Zaradi slovanske kulture. Naš temelj je stara cerkvena slovanščina. Nenazadnje tudi pravoslavna in krščanska religija nista tako različni. Z Rusi imamo več skupnega kot z Američani, a živimo v času, ko je priljubljeno biti zahodnjak, čeprav je tudi na zahodu na čelu držav zelo veliko nerazumnih ljudi. Na Rusijo gledamo kot na zaostalo državo z diktaturo, a ne opazimo taistega, ko gremo čez mejo na zahodu.

Kateri ruski avtor vam je najbližje?

Dostojevski. Večina ljudi pravi, da je depresiven, a tega psihološkega premisleka o družbi pri nas manjka. Zatiskamo si oči in vidimo samo pozitivno plat na Facebooku, kjer vsi objavljajo lepe fotografije, ne vidimo pa, da se v zadnjih letih neverjetno povečuje število ljudi, ki obiskujejo psihiatra, so na antidepresivih in tako naprej. To je naša realnost. Sprejeti moramo temne in svetle plati življenja.

Lahko prekarno delo povežemo s psihološkimi težavami, s katerimi se ljudje soočajo?

Prekarizacija dela povzroča prekarizacijo življenja. Če bomo imeli nestalno delo, bo nestalno tudi naše življenje, kar bo vplivalo na nestalnost naših odnosov, na nestalnost zdravja in nestalnost družbe.

Ste predsednik Sindikata prekarcev. Za kaj se ta zavzema?

Najprej za to, da na prekarce ne bi gledali kot na nekoga, ki opravlja storitev, ampak kot na delavce. Nadalje ti delavci ne smejo zboleti, ker jim nihče ne krije bolniške. Tretja stvar je, da vse več prekarcev dela projektno – delajo na projektu, potem pa lahko dobijo še en projekt, lahko pa tudi ne. Izračunali smo tudi, da je samostojni podjetnik, ki zasluži manj kot 1200 evrov na mesec, bolj obdavčen kot nekdo, ki ima minimalno plačo.

Ima prekarno delo kakšne dobre strani?

V pravem prekarnem delu jih ne vidim. Ljudje, ki so se sami odločili, da bodo na trgu kot samostojni podjetniki in ki delajo za različne naročnike, niso prekarci. Gre za svobodno odločitev, medtem ko je profesor Kovačič dobro povedal, da beseda »prekarius«, prevedena iz latinščine, pomeni prosjaka. Na eni strani torej svobodnjak, na drugi prosjak. Nekaterim delodajalec reče, naj odprejo s. p. ali delajo na študentsko napotnico. To je prisila, poleg tega pa kršijo zakonodajo. Velikokrat se zgodi, predvsem v nacionalnih medijih, da delodajalec reče, ali podpišite pogodbo za določen ali nedoločen čas, ali pa odprite s. p. Če vzameš pogodbo, dobiš manj kot tisti, ki je vzel s.p. Večina ljudi sprejme drugo možnost, pri tem pa se ne zavedajo, da je pri pogodbi znesek manjši tudi zaradi plačanega dopusta, potnih stroškov, malice, bolniških odsotnosti, regresov in da je pokojnina vsekakor tu varnejša.

Če nekdo odpre s. p. in prodaja svoje svoje storitve različnim strankam, ni prekarec, če mu šef reče, naj odpre s. p., pa je?

Če ti šef reče, da odpri s. p. in delaj samo zanj, si v prikritem delovnem razmerju. Poleg tega, da si prekarec, z delodajalcem kršita zakonodajo. V Sloveniji je tega ogromno. Večina niti ne ve, da je to prekršek. Še en problem, ki ga imajo ti ljudje, predsem novinarji, je degradacija poklica. Študentsko delo je lahko dobro ali zelo slabo. Slabo je v primerih, ko delodajalec začne izkoriščati študente, ker so cenejši od zaposlenih in na podlagi tega znižujejo urno postavko tistim, ki se s tem preživljajo. Gre za neke vrste socialni »dumping« in na ta način razvrednotimo vse poklice.

Se tudi vi kot učitelj ruščine soočate s tem?

Mene moji naročniki sicer ne izkoriščajo, a na trgu je veliko ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe ali pa jim to predstavlja samo hobi in ki znižujejo standarde vsem, ki delamo v tem poklicu.

Kakšna je situacija glede prekarnega dela v Zasavju?

Zaenkrat prekarno delo tu ni težava, a s tem, ko smo zaprli rudnike, se bo začelo pojavljati vse več podjetnikov in podjetnic, ki to niso in s tem se bo začel pojavljati tudi problem prekarnosti. V Hrastniku, na primer, večina ljudi še vedno dela v steklarni in v njenih hčerinskih podjetjih, v kemični tovarni in javni upravi, to pa so redna delovna razmerja. Upam, da v Zasavju ne bomo imeli drugega odklona v prekarnost, ki je agencijsko delo. To lahko pomeni spet novo nižanje standardev za delavce, ki niso višje izobraženi. To je po mojem v Zasavju bolj nevarno.

Pred nekaj časa ste razpravljali o možnosti, da bi občani lahko odločali o porabi dela proračuna. Mislite, da ima participatorni proračun v Zasavju prihodnost?

Prihodnost ima takšno, kakršno imajo ljudje. To vprašanje je povezano s tem, ali Zasavje sploh ima prihodnost. Verjamem, da jo ima, ker smo še vedno ljudje tisti, ki odločamo o vsem – tako bi pač moralo biti. Kot se morajo delavci boriti za svoje delavske pravice, se morajo boriti tudi za to, da bo njihovo okolje takšno, kot ga bodo sami želeli.

Kaj bi prinesel pariticipatorni proračun?

Prinesel bi to, da bi spet gradili skupnost. Današnja individualizacija, ko nas sistem dejansko sili, da se borimo vsak zase in eden proti drugemo ter da prepuščamo odločitve nekomu, ki ima politično moč, je na dolgi rok slaba. Ni prav, da je moč v rokah peščice in ne množice.

Pa vendar ste kandidirali za župana Hrastnika.

Nisem imel velikih možnosti. Participatorni proračun bi pripomogel, da bi na volitvah zmagovali ljudje, ki želijo nekaj narediti za skupnost, medtem ko trenutni sistem favorizira ljudi, ki si znajo postaviti mrežo. Ko sem kandidiral za župana, je bilo cilj predvsem sejanje idej. Imeli smo zelo drugačne ideje od ostalih in nekateri so jih posvojili, kar je izredno pozitivno.

Kakšen župan bi bili?

O tem ne razmišljam. Želeli smo preizkusiti, koliko ljudi razmišlja drugače. Ugotovili smo, da približno 10 odstotkov ljudi v Hrastniku, ki so nam dali glas, podpira malo drugačno idejo razvoja občine in to ni zanemarljiva številka.

Kandidirali ste za župana, pa o županovanju niste razmišljali?

Vsekakor smo želeli, da nam uspe, smo se pa zavedali svojih minusov. Smo precej odprtih glav, vendar smo mladi. Mlade v Zasavju velikokrat gledajo pokroviteljsko. Meni gre ta odnos izjemno na živce. Všeč mi je, da je županja v Trbovljah pokazala, da lahko tudi mlad človek pride na položaj. V Zasavju smo nezaupljivi do nečesa, kar nima že 30-letne tradicije.

Ste med mlajšimi občinskimi svetniki v Hrastniku. Imate občutek, da vas tudi v svetu ne vzamejo resno?

Že drugi mandat sem drugi najmlajši svetnik in drugi zelo resno jemljejo to, kar predlagamo in kar počnemo. Idealna mešanica občinskega sveta bi bila več mladih in absolutno tudi nekaj starejših. Izkušnje in mladost so najboljša mešanica, vendar ponavadi že izkušeni poberejo položaje, kjer odločajo, mladi pa so samo številke. Problem je, da se preveč spodbuja direktorje javnih zavodov, naj bodo povprečni. Dajo jim letni plan in edini cilj, ki ga zasledujejo, je, da na koncu leta izvedejo vsaj to, kar so izvedli v preteklem letu. To pokopava ambicioznost, mladostno energijo.

Torej manjka ljudi, ki bi si želeli izstopati?

Manjka poguma županom, da bi dali takšne ljudi na prava mesta.

Martina Drobne

Funkl v Zmajevi luknji. Foto: Fanči Moljk
Funkl v Zmajevi luknji. Foto: Fanči Moljk
Prejšnji članekPetič po obronkih Hrastnika
Naslednji članekV Trbovljah sadijo drevesa