Imate kot predsednik veliko dela?
V preteklosti se je izkazalo, da je vse preveč dela padlo na predsednika, zato sem jaz že v štartu razdelil funkcije. Smo odlična ekipa in se dobivamo na sestankih enkrat, dvakrat mesečno, veliko komuniciramo tudi elektronsko in po telefonu. Zelo aktivna je tudi podpredsednica Sabina Ocepek, ki pelje vse prireditve, v moji domeni pa so finance, sodelovanje z občinskimi službami, ceste in projekti.
Kateri pa so vaši prioritetni projekti?
Mandatni projekt našega krajevnega sveta je bila ureditev avtobusnih postajališč. Z letošnjim letom bomo tako imeli šest postajališč. Na Jablani je bilo postajališče urejeno že prej, obnovo dveh je lani financirala Občina, drugi dve pa smo financirali sami iz cestnega programa. Šesto bomo uredili letos. Gre za postajališče ob šoli v središču Šentlamberta, kjer pa ni prostora in ga bomo morali postaviti zraven spomenika. Skoraj eno leto smo se pogajali za soglasje spomeniškega varstva, ki smo ga zdaj končno pridobili.
Vodite še kakšne druge projekte?
Treba je skrbeti za vzdrževanje in obnovo cest. Kar se tiče večjih projektov, imamo pri financah precej zvezane roke. Znamo pa stopiti skupaj in poprijeti za delo. Pri nas so še zaselki, ki niso priključeni na vodno vrtino. Tako smo lani zgradili omrežje za pitno vodo na Seliščah v naselju Kolk. To so dragi projekti, pri katerih morajo pomagati tudi krajani.
Kako pa sicer sodelujete s krajani?
Ljudje me poznajo, ker sem povsod, delujem v skoraj vseh društvih v kraju. Tako me tudi mimogrede vprašajo o tem ali onem, ali pa pride do debate, pa jim povem, kako stvari stojijo. To je veliko vredno. In to, da poznaš ljudi.
Bi rekli, da vi poznate vse krajane?
Da, vse poznam.
Se radi udeležujejo krajevnih prireditev?
Jaz bom tako rekel, tretjina prebivalcev je res aktivnih, tretjina je takih, da včasih pridejo, včasih ne, ena tretjina pa se ne odziva. Seveda so malo krive službe, pa to, da priseljenci morda niso vajeni, da bi se toliko družili. Ampak, priložnosti imajo, vabila razpošljemo vsem. Tistim, ki se opogumijo in pridejo, je všeč. Saj, na tem bomo še delali, to nalogo si bomo zadali v prihodnjem mandatu.
Da boste »aktivirali« vse krajane?
Tako je. Potegnili jih bomo iz hiš. Če ne bo šlo drugače, pa z vrvjo (smeh).
Se v aktivnosti vključujejo tako mlajši kot starejši?
Vse generacije. Nekateri so stari že čez 70, 80 let, pa so še zelo aktivni. Tiste, ki so bolni ali pa res nimajo nikogar, da bi jih pripeljal na družabna srečanja, pa vsako leto decembra obiščemo. To organizira KS. Vsi poznamo vse in vemo, kdo so ti ljudje. Nabavimo darila, si razdelimo področja in se zapeljemo po vaseh. Zelo se nas razveselijo in tak dan mine, kot bi mignil. Ti ljudje se spominjajo še toliko stvari iz naših krajev in jih delijo z nami. Na lanskem zaključku smo se tako z borci in drugimi društvi dogovorili, da bi te spomine popisali in jih na nek način ohranili. To so zanimivosti, ki jih nihče več ne ve … Recimo, jaz sem tudi lovec in poznam naše gozdove, točno vem, kje so kakšne razvaline ali kaj podobnega, ne vem pa, zakaj so tam. Naši starejši krajani pa točno vedo, kaj je tisto in kaj se je tam dogajalo.
Je društveno življenje v kraju pomembno?
Izjemno. Prav šport in gasilci, pa tudi druga društva so tista, ki povezujejo ljudi. Začne se v otroštvu, ko se otroci dobivajo na poligonu, brcajo, se igrajo in se spoznajo, potem pa skozi to druženje pride ljubezen do kraja, do tega, da bi se nekaj v njem dogajalo in postaneš aktiven krajan v svoji skupnosti. Najbolj žalostno je, če človek ne pozna svojega soseda.
Načrti?
Poleg omenjenih projektov imamo v teku tudi energetsko sanacijo dvorane v gasilskem domu, nekaj vzdrževalnih del in ureditev okolice cerkve. To je projekt v okviru Lasa. Sanacija dvorane je pomemba, ker imajo šolarji v njej telovadbo, pa tudi naše krajanke si čez zimo v njej organizirajo vadbo zumbe. Na splošno se večina prireditev in druženj odvija v tej dvorani ali pa na poligonu.
Bi si želeli, da jama Štangovc postane turistična atrakcija?
Želimo si ene take lepe točke, atrakcije, ker to za sabo potegne tudi vse ostalo. Sam sem začel ceniti naše hribe, ko sem začel službeno hoditi v tujino. Videl sem, da so naši hribi res lepi in urejeni, naši bregovi so pokošeni, očiščeni, kar drugje ne vidiš. Imamo lepe razglede, kar pa večina ne vidi, če je ves čas doma. Jaz mislim, da je to tudi priložnost za turizem.
Tatjana Polanc Kolander
Pogovor je bil objavljen v Zasavskem tedniku, letnik 5, številka 1
