Na katere uresničene projekte ste najbolj ponosni in katere morda malo manj?
Najbolj sem ponosen na razširitev in obnovo izlaške osnovne šole in vrtca leta 2008. Kar se pa tiče cest, sem pa bolj žalosten. Ko smo jih delali s samoprispevki, smo jih še nekaj naredili, sredstev iz občinskega proračuna pa je krepko premalo. Tistih, ki jih dobimo za upravljanje, je komaj dovolj za čiščenje kanalov, ne pa za obnovo. Na Občini kar ni pravega posluha. Če povem samo primer, dva kilometra in pol dolgo cesto v Orehovici, ki gre v Brezje, so krajani zgradili sami, z lastnimi sredstvi. Zdaj jo je treba le še asfaltirati. A Občina v štirih letih ni našla posluha, da bi cesto odmerila …
Kako pa ste zadovoljni s prometnimi povezavami in priključkom na avtocesto?
To je zelo pozitivno, rekel bi, da celo preveč. Prometa je veliko, predvsem težkega. Dobro bi bilo, če bi nam ga uspelo preusmeriti za Savo ali pa skozi obljubljeni predor v Trbovljah. Center Izlak je namreč precej utesnjen. Šola, vrtec, dom starejših občanov, stanovanjski blok stojijo ob glavni cesti, promet pa povzroča tudi prah …
Kateri so še večji izzivi v KS?
Največji izziv je bil že v mojem prvem mandatu, ko smo se pogovarjali o izgradnji čistilne naprave. Ampak takrat je splavala po vodi. V Zagorju naprave takrat zaradi nerešenega prenosa lastništva zemljišča še niso mogli graditi, pa se je vse skupaj tako dolgo vleklo, da je oblast dala komando, kako za kraje z manj kot 2000 uporabniki ne bo državnih in evropskih sredstev. Kar je po mojem mnenju zgrešena politika. V tistem času je čistilno napravo zgradil tudi Eti, a tudi tam ni bilo posluha, da bi se nanjo priključili še krajani. Pa je to praksa po svetu, tovarne so vezane na naselja.
Ker vprašanje čistilne naprave še vedno ni rešeno, sem pripravljen kandidirati še za en mandat. Samo zato, da bi priganjal pristojne, da se to enkrat reši. Imamo idealne prostore, ponekod so tudi že položene cevi, … za to si bomo še prizadevali.
Katere so največje prireditve na Izlakah?
Kakšnih večjih prireditev ni. V sodelovanju s šolo obeležimo krajevni praznik. Sicer pa so v dvorani igre domačih ali gostujočih gledaliških skupin, v Jurijevem domu pripravljamo Miklavževanje, predavanja, nastope pevskih skupin … Glede na stanje Medijskih toplic, nad katerim smo zelo razočarani, zelo pogrešamo restavracijo. Prostor, kamor greš lahko na kosilo, obeležiš jubilej ali prirediš poročno slavje. Imamo picerijo, nekaj barov, nimamo pa prave restavracije, kot smo jo bili vajeni včasih. Žal.
Imate pa sodobno športno igrišče?
To je res. Klub Pon Do Kwan ima treninge v osnovnošolski telovadnici, vrsta drugih športnih panog pa se odvija na igrišču. Lepo je urejeno, za kar je treba pohvaliti tudi oskrbnika, to je Zvone Ule. Pred njim je bil Roman Krautberger. Se pa počasi pripravlja tudi podmladek. Vidim, kako mladina pomaga delati. Kar se športa tiče, se lahko na Izlakah zelo pohvalimo. Poleg številnih turnirjev, tudi Teka po Zagorski dolini, pripravi športno društvo v sodelovanju s krajevno skupnostjo prvo nedeljo v decembru tudi tek in pohod na Kalanov hrib v Podlipovici. Na Kalančku, kot rečemo hribu domačini, potem podelimo priznanja tekačem in pohodnikom jubilantom. Prijetno je, hoje je za uro in pol, ampak se splača. Jaz sicer ne tečem, se pa že vrsto let udeležujem pohoda in na cilju kot predsednik KS pozdravim pohodnike.
Tatjana Polanc Kolander
Članek je bil objavljen v aprilski številki Zasavskega tednika.
