Kdaj ste se preselili v Trbovlje in kaj vas je sem pripeljalo?
Prišel sem leta 1959 in začel delati v rudniku. Vmes sem šel na služenje vojaškega roka. Ko sem se vrnil, sem spoznal ženo in si v Trbovljah ustvaril družino.
Kdaj ste se bolj aktivno vključili v krajevno življenje?
Po upokojitvi. Zdaj sem že 28 let upokojen. Rad sem hodil s turističnim društvom na izlete, pevcem se pa nisem pridružil, čeprav so me vabili.
Kako bi ocenili delo, ki ste ga opravljali kot predsednik KS?
Kar zahtevno je. Seveda je odvisno od tega, kako znaš stvari voditi. Delo zahteva veliko usklajevanj in pogajanj, sodelovanja s krajani, ki pa vsi ne razumejo, da denarja za vse projekte ni.
Katere vam je uspelo uresničiti oziroma ste nanje najbolj ponosni?
Najbolj sem zadovoljen, da nam je v Žabjeku uspelo asfaltirati osem dvorišč. Po ureditvi kanalizacije in vodovoda smo jih preplastili z asfaltom. Vmes pride še kakšna druga zadeva, potrebna popravila in vzdrževanja. Škodo nam delajo tudi vremenske razmere.
Kako sodelujete s krajani?
Nekajkrat letno imamo sestanke, sicer pa komuniciramo po telefonu. Mislim, da je sodelovanje dobro. Včasih krajani tudi ne razumejo, da denarja ni dovolj za vse želje in projekte. Vsakemu pomagaš, kolikor lahko, mu razložiš, če pa vztraja pri svojem, ga napotiš na občino. Je bilo pa v vseh teh letih sodelovanje z občino zelo dobro. Dobro sem sodeloval tako s Sando Hribar kot Anko Sotlar, še posebej pa v zadnjem obdobju z Rokom Verdelom.
Kako ste sicer zadovoljni z obnovo rudniških površin, ki so na območju vaše KS?
Kolikor toliko sem zadovoljen. Govori se, da naj bi uredili jezero za jaškom Drajeršoht s sprehajalnimi potmi, ampak ne vem, kdaj. Na splošno mislim, da premalo ohranjamo rudarsko dediščino. Zakaj pri Drajeršohtu ne bi uredili muzeja? Takšna strojnica, kot je bila naša, je bila edina v Jugoslaviji. Strojnica je še gor, ampak potrebna je vzdrževanja. Včasih je bila taka, da so strojniki v copatah hodili v njej. Če je prišel rudar na vrata, ga niso spustili noter. Vse je bilo čisto, v ploščicah. Danes pa je vse to uničeno. Žal ni interesa, da bi kdo ohranil ta del zgodovine.
Jamatlon in Rudarski maraton na svoj način ohranjata spomin na rudarjenje. Tekači tečejo tudi skozi Žabjek, jih spodbujate?
Seveda jih. Dobri so, da tečejo po tej progi. Vidim, da so opremljeni s čeladami in svetilkami. Včasih je bilo v Savskem rovu bolj razsvetljeno, kot je danes. Vozile so trole mašine, če ti je svetilka ugasnila, si šel malo na pamet naprej, vedel si, kje je kakšna luknja, da nisi padel vanjo …
Kaj vam je v Trbovljah sicer všeč ali pa morda malo manj?
Žal mi je, da se krajani v večjem številu ne vključujejo v aktivnosti. Mi je pa všeč, da se nekaj dogaja, da so prireditve. Ampak v Trbovljah jih je premalo.
TPK
Pogovor je bil objavljen v majski številki Zasavskega tednika.
