Danes praznuje občina Hrastnik. Danes praznujejo rudarji. Tretji julij je dan slovenskih rudarjev in praznik občine Hrastnik v spomin na veliko gladovno stavko zasavskih rudarjev leta 1934.
Praznovanje
V Hrastniku bodo danes pripravili proslavo, na kateri bodo podelili občinska priznanja in se spomnili na izvoz sodobnega življenja v tej dolini, ki je neločljivo povezan z rudarstvom. Zaradi omejitev zborovanja bo na proslavi navzočih le 50 ljudi. V Trbovljah bodo dopoldan pripravili srečanje rudarjev.
Gladovna stavka 1934
Rudarska gladovna stavka se je pričela 3. julija v jutranji izmeni na obratu Hrastnik in v rudniku Kotredež. Še isti dan so se pridružili tudi rudarji jame Ojstro in rudarji v rudnikih Trbovlje in Zagorje, pa tudi delavci (v glavnem odpuščeni rudarji) na cesti Radeče – Litija. Stavkalo je okrog 2500 rudarjev. V jamah so izvolili stavkovne odbore, ki so skrbeli za red in razdeljevanje zdravil. Že pred stavko so nanjo pozivali komunisti, ki so izdali nekaj dni prej letak, na katerem so opisali obupne razmere, v katerih so živele delavske družine v tistem času. Čeprav stavkajoči niso dosegli velikega materialnega uspeha, pa je bila stavka svojevrsten prikaz delavske misli, ki je potegnila za seboj ves Hrastnik. O njej so veliko pisali tudi v tujem časopisju.
Težak položaj rudarjev
Stavka je bila normalen revolt zaradi čedalje težjega položaja rudarjev in delavcev nasploh. Gospodarska kriza v letu 1934 je dobivala vse bolj grozljivo podobo, lomila pa se je na plečih delavstva. V Revirjih je sodu izbila dno namera lastnikov rudnika, da bo znižala tedanje mezde za 6 odstotkov, zmanjšala količino deputatnega premoga in izločila iz najbolje plačane kopaške kategorije tiste delavce, ki ne opravljajo del za to kategorijo.
72 ur gladovanja v jami
Rudarji so v jami vztrajali 72 ur. Mnogi so bili precej izčrpani. Ponoči so hodili po zdravila po skrivnem, zapuščenem rovu, ki je imel izhod pri bivšem konzumu. Za rudarje je bil gladovni štrajk svojevrstna preizkušnja, saj je bilo v jamah malo svežega zraka. Zato so nekateri onemogli. Pomagali so si z osvežilnimi kapljicami na sladkorju. Med stavkajočimi ni bilo nediscipline, odbori so poskrbeli za red in solidarnost, poškodovali niso niti ene tehnične naprave.
Trdno povezani
Stavkajoči v vseh treh zasavskih dolinah so bili ves čas stavke tesno in stalno povezani. Tako stavke niso mogli razbijati, ni bilo lažnih sporočil, ki bi vnašala med stavkajoče zmedo. Zvezo so vzdrževali mladinci in žene rudarjev. Te so skupaj z mladimi in brezposelnimi skrbele tudi za politično razpoloženje zunaj jame. Pri organizaciji stavke so se izkazali predvsem komunisti. Stavkajoče so podprli tudi rudniški nameščenci, trgovci in obrtniki, ki so ponudili materialno pomoč. Delavci po Sloveniji so pripravili solidarnostne akcije, v hrastniški steklarni, strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani pa so pripravljali solidarnostno stavko, vendar so jo preklicali, ko se je stavka v Revirjih končala.
Beda
Gladovna stavka je pokazala vso bedo tedanjega položaja delavstva. Še večjo bedo je pokazal razplet. Rudarji pravzaprav niso izkoristili izjemne podpore javnosti, moralnega pritiska in svoje moči. Svojo solidarnost so jim izražali celo mednarodni sindikati. Zadovoljili so se z obljubami lastnikov rudnika, ki so prav zaradi močnega pritiska javnosti želeli stavko čimprej zaključiti. Njihovi zastopniki so bili na pogajanjih očitno premalo odločni in previdni. Ker so verjeli obljubam, so zapustili jame. Črna zastava (obesile so jo ženske), ki je ves čas stavke visela na izvoznem stolpu hrastniške jame, je simbolično kazala na tragičnost tedanjega položaja.
Prihod iz jame
Sprejem stavkajočih rudarjev pred jamo je bil izjemen. Najprej so prinesli iz nje onemogle rudarje, potem so prišli še drugi udeleženci stavke. Pričakal jih je ves Hrastnik. Igrala je steklarska godba, peli so pevci pevskega zbora Svoboda II, ženske so pripravile čaj. Nasploh so imeli stavkajoči v jami ves čas podporo Hrastničanov. Med njimi so krožili različni letaki, ki so jih pripravili komunisti, odmevne so bile nabiralne akcije, ljudje so množično pričakovali razplet pred vhodom v rudnik.
Ocena stavke
Zanimivo je, da so člani trboveljskega okrožnega komiteja Komunistične partije ocenili, da je vodstvo stavke naredilo nekaj taktičnih napak. Zasedba jame je bila zavestna, da bi preprečili dohod stavkokazom. Najprej so bili dogovorjeni, da bo v jami ostal le del rudarjev, ostali bodo zunaj pomagali pripraviti demonstracije. Vendar se je zasukalo drugače. V jami so ostali vsi rudarji, ki so pričeli z gladovno stavko. Stavka je bila zaradi tega pasivna, zahtevala je velike napore in se pretvorila v trpljenje stavkajočih. Rudarji so padali v nezavest. Stavkajoči se ne bi smeli sami obsojati na smrt in pri tem računati na usmiljenje buržujev in njihove oblasti, je še pisalo v njihovi oceni.
Odmevnost stavke
Čeprav velikega uspeha rudarji s to stavko niso dosegli, pa je gladovna stavka leta 1934 eden najbolj zanimivih in odmevnih dogodkov v celi vrsti delavskih bojev za boljše življenje. Pokazala je, da si bodo morali delavci bolj pravičen kos kruha rezati kar sami. Partijski funkcionarji so ocenjevali, da je Komunistična partija s to stavko utrdila svoj ugled. Zaradi slabih razmer so se delavci še istega leta še enkrat dvignili (sredi avgusta). Takrat so bili bolj uspešni, čeprav se položaj delavcev tudi po njej ni kaj prida spremenil. Vendar je gladovna stavka v slovenski, takratni jugoslovanski, pa deloma tudi svetovni javnosti, najbolj odmevala. Bila je svojevrstna podoba človeške stiske, pretresljiv boj trdne rudarske duše, ki je bila pripravljena žrtvovati za boljši jutri tudi življenje. Morda je bila v takratnih razmerah gladovna stavka celo edina možna oblika protesta, saj si oblast prav zaradi tega ni upala poseči s silo in orožjem. V spomin nanjo zasavski rudarji praznujejo svoj rudarski praznik, občina Hrastnik pa svoj občinski praznik.
Marko Planinc
Foto: arhiv Savus