Na torkovem literarnem večeru v zagorski knjižnici pa je Igor Gošte spregovoril o svoji zadnji knjigi Pravljice o živalih. Z njim se je pogovarjala Katarina Eranovič.
Avtor ni nikoli pozabil pripovedk svojega starega očeta, pripovedoval jih je hčeri in sinu, kasneje tudi vnukom. In te so tudi podlaga njegovim izdanim pravljicam. Največkrat je povedal pravljico o tem, kako so živali prišle do svojih repov, ki jo je Gošte v knjigi preuredil.
Pravljice o čebelicah in tista o živalskih olimpijskih igrah pa so plod njegove domišljije. Število čebelic se je povečalo z rojstvom avtorjevih vnukov, ki je čebelice poimenoval po njih.
Čebelica Leja je bila namenjena njegovi prvi vnukinji, ki jo je prva poslušala. Pravljica pripoveduje o naravi, rastlinah, ki vsebujejo zdravilne učinkovine. Govori o delavnosti čebel, njihovi pridnosti, redu, o nesreči, ki se zgodi … »V čebelnjaku živijo čebele in čebelki, kar se lepše sliši kot troti,« je povedal avtor. Tudi ti se veselijo naraščaja in se nanj pripravljajo, o čemer govori pravljica Veselo pričakovanje. V omami strupa pa govori o škropivih, ki na poljih zastrupljajo čebele. Čebele morajo zaradi tega nekaj časa ostati v panjih. Takrat se zdravijo in hranijo. Kako pomembno je, da se sonaravno kmetuje, naj se naučijo že otroci, velja pa tudi za tiste že odrasle »otroke«, ki bi morali znati poslušat naravo. Zanimiva je tudi pravljica z naslovom Ko so živali dobile rep. Brezskrbno življenje živali, takrat še brez svojih repov, se je končalo, ko je v deželo prišel trgovec, ki je prodajal živalske repe. Živali so kupovale repe tako, da so jih plačevale z dobrinami ali svojim delom. Tistim, ki so jih že kupile, so bile nevoščljive. To pa že diši po vsakdanjem dogajanju.
V knjigi najdemo tudi pravljico Živali so imele olimpijske igre. Konj Rjavko si je domislil, ko je nadomeščal gospodarja, da živali zaposli s pravim športom, z olimpijskimi igrami. Sporočilo je, da smo vsi v življenju lahko zmagovalci, kljub različnosti imamo nekaj dobrega in ko se potrudimo, lahko zmagamo.
Knjigo je ilustriral Trboveljčan Jože Potokar – Cvrčo. To je bil za ilustratorja poseben izziv, ki mu ga je, čeprav je bilo prvič, uspelo dobro opraviti. Nekaj je k temu pripomoglo sodelovanje z Zoranom Pozničem, ki je odločil, da naj bo naslovnica knjige barvna, v njej pa uporabljena rjava barva. Podobe v njej predstavljajo zgodbo, kot jo je videl ilustrator.
Preprosto in razumljivo knjigo za otroke, ki poslušajo pri glasnem branju starejše, jo berejo šolarji in tudi tisti, ki se vsaj na tak način preselijo v svoje otroštvo, so založili v Delavskem domu Trbovlje, v želji, da bi razveseljevala vse generacije.
Irena Vozelj
